vselepoinprav.si

Startaske, Startasice ali Startarke – kot so jih zaradi razmeroma sličnih r-ja in s-ja v logotipu prenagljeno poimenovali nekateri – so moja najljubša znamka obutve, Borovo pa najbolj šponska trgovina. Razlogov za to je več. Verjetno zato, ker me spominjajo na otroško divjanje s kolesom po domačem dvorišču, na neuničljive gumijaste škornje, ki jih je mami obula vsakokrat, ko je stopila na vrt, in na topla poletja na istrski obali. Morda pa so preprosto kul.

Borovo, proizvajalec obutve iz Vukovarja, šteje 86 let. Pred Borovim je bila Bata, njegov glavni proizvod pa izdelki iz gume, med drugim tudi obutve. Po drugi svetovni vojni je podjetje nacionalizirano in pod novim imenom – Borovo – uspešno, z 22.000 zaposlenimi, posluje vse do leta 1991. V tem obdobju nastaneta znamki Borosana in Startas – zaščitna znaka podjetja. Med osamosvojitveno vojno leta 1991 je mesto povsem uničeno, proizvodnja obutve v Borovem pa znova steče šele leta 1998, a od nekdanjih 22.000 zaposluje le še 1000 delavcev. Leta 2008 se podjetje preseli v obnovljene prostore in naslednjih pet let intenzivno vlaga v razvoj in oživitev obstoječih znamk. Natanko pet let zatem, leta 2013, si Lea kupi nove Startasice.

Ker se je trgovina s slovenskega trga poslovila že pred leti, pač ne gre drugače, kot da ob malodane vsakem obisku Hrvaške (tam jo je namreč mogoče najti tudi v najmanjših mestih), zavijem še v Borovo. V domači omari vsled tega iz leta v leto nastaja že prava pravcata zbirka. Tiste globoko modre, na prstih znucane supergice iz otroštva so, upam, do danes že reciklirane v nove modele, prve Startasice mojega zrelega obdobja, mornarsko črtaste z opcijskimi belimi in rdečimi vezalkami, pa sem si kupila na Korčuli. Črne so iz Umaga, ta visoke oranžno-rozaste (ki so si lansko leto celo prislužile objavo v najbolj znani modni reviji na svetu) iz Trogirja, bele pa sem pred leti, potem ko so že pozaprli vse trgovine in so javna skladišča pobrala njihove zaloge, še uspela stakniti v Ljubljani. Vsekakor po moji zaslugi imata po en par tudi mami in sestra. Predvsem v poletnih mesecih se v tem ali onem obmorskem mestu pustim zapeljati tudi kakšnemu drugemu modelu – prvikrat so me prepričale Borosan(k)e, tiste ortopedske, odprte na prstih in peti, na katere so nekoč prisegale frizerke, natakarice, čistilke in medicinske sestre. Borovo jih že nekaj let ustvarja v novi podobi z novimi vzorci in tudi v te sva s sestro prepričale mami, frizerko, ki jih je (v črni, modri in beli barvi) nosila dobršen del svoje kariere. Ob neki drugi priložnosti sem v dar dobila Boromine, mlajše in mladostnejše sestrične Borosan z debelejšim podplatom in vpadljivejšim vzorcem. Podobne, le nekoliko diskretnejše, si je mami lansko leto umislila v Rovinju.

Vsako leto se veselim pomladi, ker ta v moji omari predstavlja otovoritev nošenja platnenih superg. In ker Borovo zadnjih nekaj let vsako sezono na trg pošlje vsaj en nov model.