vselepoinprav.si

V soboto je bilo čudovito vreme in Mr. P. se je namenil odkolesarit tradicionalno brkinsko spomladansko turo, ki je najlepša ravno v času cvetenja jablan. Ker imam sama trenutno za takšne podvige čisto premalo kondicije, si mu nisem upala pridružiti, a je bil dan veliko prelep, da bi ostala v Ljubljani. Odprla sem zemljevid, okrog Mr. P.-jevega izhodišča naredila krog v radiju trideset minut vožnje in na koncu izbrala Čičarijo.

Nazadnje sva se v tistih koncih potepala nekega poznega popoldneva, a sva takrat lovila zadnje sončne žarke in se lepot te čudovite obrobne (in čudovito obrobne) pokrajine v resnici nisem uspela zares naužiti. Že vse od takrat si obljubljam, da moram nazaj in minule sobote je končno prišla na vrsto, saj si je Mr. P. zastavil precej dolg krog. Razšla sva se pri Škocjanskih jamah: on je odkolesaril proti Brkinom, jaz pa sem nato v Kozini zavila proti Reki, v kraju Obrov skrenila z glavne ceste proti vznožju pogorja vse do vasi Golac, tam pa levo do konca poti v naselju Zagrad. Na začetku gozdnega kolovoza sem pustila avto in jo mahnila navkreber. Kmalu zatem me je prehitel gorski kolesar, ki je bil – razen vaščanov, ki so se na travnikih mudili s kmetijskimi opravili – edini človek, ki sem ga srečala tistega dne.

Svetel mešan gozd se je po kakšnih dvajsetih minutah zmernega vzpona počasi razredčil in pred mano se je odprl gol, piramidast vrh Ostriča (tudi Žabnik), prvega tisočaka na moji poti. Hodila sem med brinovimi grmi in občudovala borove osamelce, na redko posejane po pobočju hriba. Z vrha se je odprl pogled v vse smeri: na bližnji Slavnik, v belo kapo oviti odeti Snežnik in v daljavi celo Učko.

Na tej točki bi se lahko obrnila in se vrnila po isti poti, a je čez sosednje vrhove speljana razgibana krožna tura, ki se mi jo je zdelo škoda izpustiti. Tako sem sledila slemenu pogorja, v smeri proti Slavniku, vzdolž hrvaške meje. Nizke borovce je nenadoma in kot bi odrezal zamenjal gost bukov gozd, ki se je obdržal vse do konca.

V krošnjah dreves se je odvijalo tekmovanje v ptičjem petju, nekje v daljavi sem prvič letos zaslišala kukavico. Po kratkem vzponu in vzorno označeni poti sem se kmalu znašla pred ogromno skalnato gmoto – golo in povsem kamnito Medvižico. Po ostrih skalah sem zlezla na vrh, se še enkrat naužila razgleda, nato pa sestopila nazaj v gozd in nadaljevala pot do sosednje Razsušice (tudi Glavičorka), najvišjega tisočaka slovenske Čičarije. Vrh je bil z vseh strani porasel z drevesi, nekoliko nižje pa sem naletela na oznako, ki me je vodila do razgledne točke, od koder se je odprl pogled na Slavnik, za njim pa Tržaški zaliv. Od tam je šlo le še navzdol in to razmeroma hitro, saj me je samota med šumečimi gozdnimi krošnjami začenjala malce plašiti. Po slabih dveh urah hoje sem se vrnila nazaj v vas.

Po dobrih treh urah sva se spet dobila pri Škocjanskih jamah. Mr. P. je bil prijetno utrujen, jaz rahlo ogorela od zgodnjespomladanskega sonca. Na enem od postajališč, ki sem jih opazila na poti med Rodikom in Slokami, sva pojedla najokusnejše raviole na svetu, kljub temu, da nisva imela omake. Še bom šla v Čičarijo in Mr. P. bo še šel kolesarit v Brkine.

Sorodni prispevki:
Sončni zahod na Slavniku
Po Brkinih s kolesom
Iz Tater v Trst