Čudoviti slapovi divje soteske Pekel

Če se z Viča zapeljete v Podpeč in od tam nadaljujete desno ob hribu, boste skozi nekaj vasic s hecnimi imeni prej ali slej prispeli v Borovnico. Do tukaj nič novega, do ostankov viadukta nekdanje borovniške železniške proge sem šla že večkrat, tudi s kolesom. Pač pa sem do preteklega vikenda živela v zmotnem prepričanju, da je južni del borovniške kotline slepa ulica. Pa ni! Iz nje vodi več poti na več koncev. Ena od njih pelje v sotesko Pekel. Cesta se pri gostišču sicer konča, a le za vozila. S slednjim je iz Ljubljane do tja pičlih dvajset minut. Dvajset minut in jaz še nikoli nisem bila tam.

Da je to skriti biser le streljaj od Ljubljane, mi je bilo jasno že, ko sva po rahlo vijugasti cesti, obdani z že olistanim drevoredom in osvetljeni z jutranjim soncem (na dan, ko sta bila napovedana nizka oblačnost in dež), zapeljala v vse ožjo sotesko. Pri gostišču Pekel, kjer sva pustila avto, so se nad nama že vzpenjale visoke, temne stene, ob njihovem vznožju pa je žuborela Otavščica. Nisva bila prva, a bi pohodnike lahko naštela na prste ene roke. Sledila sva potoku in se čez jaso, na robu katere je stal obnovljen star mlin, podala v gozd. Ta se še ni povsem izvil iz trmastega primeža zime, a je listje tu in tam počasi že dobivalo tisto nežno zeleno spomladansko barvo. Ime Pekel soteski, vsaj kar zadeva tamkajšnje temperature, ne dela prav nobene usluge, ravno nasprotno – tu je vedno par stopinj manj kot v nekaj kilometrov oddaljeni Borovnici.

Otavščica je šumela vse glasneje, pot je postajala vse bolj strma, prečila sva nekaj lesenih brvi, pod katerimi se je v temno zelenih tolmunčkih penila voda. Soteska sicer slovi po petih največjih slapovih, a če bi štela še vse vmesne slapiče, brzice in žlebove, bi jih zlahka naštela več deset. Ker je nekaj dni prej deževalo, je bila količina vode, ki se je zlivala čez skale, zares ogromna in od navdušenja (deloma pa tudi ogorčenja, da se v ta divji raj nisva podala že prej), sva se spogledovala z vsakim višinskim metrom. Po ozkih lesenih stopničkah sva se povzpela višje v sotesko, skale so postajale vse ostrejše, pot še bolj strma, vsak naslednji slap pa je bil polnejši in bolj slikovit od prejšnjega. Pri drugem sem zaradi intenzivnega dokumentiranja narave porabila že pol baterije na telefonu, pri tretjem mi je pršeča voda skoraj zalila kamero.

S pomočjo jeklenic in klinov sva zlezla na Hudičev zob, skalnato škrbino, s katere se je odprl razgled na borovniško kotlino in sotesko pod nama, nato pa sva se mimo naravnega okna v skali, pod katerim je zeval dih jemajoč prepad, vrnila nazaj na stezo in nadaljevala pot do zadnjih, najlepših dveh slapov. Pri četrtem se je pramen vode v pahljačasti obliki zlival v tolmun in pri tem ustvarjal tak trušč, da sva se lahko pogovarjala le z jakostjo, ki bi pregnala vsakega medveda v bližnji in daljni okolici. Steza se je zatem vzpela nad slap, znova sva prečila potok in vzdolž ozkega kanjona, polnega globokih kotličev prišla do vznožja petega, najvišjega slapu. Tu je voda v poševnem žlebu drsela v vmesni tolmun, nato pa v dveh večjih snopih čez skalnat previs padala v spodnjega. Težko bi rekla, kateri od obeh slapov je bil lepši, sem se pa na tistem mestu odločila, da je to eden mojih ljubših skritih kotičkov v okolici Ljubljane.

Po kamnitih stopnicah in mimo ostankov nekdanje vodne črpalke sva se povzpela nad slap, še zadnjič prečkala strugo in se kmalu znašla v povsem drugem svetu: strmina je popustila, temne smreke je zamenjal svetel bukov gozd, potok pa se je razširil v lenobno rečico, na bregovih katere so rasle vijolične cvetlice, ki jim nisva poznala imena. Ko sva tako sedela ob vodi in praznila nahrbtnik, sem se počutila, kot da pohajkujem nekje po Norveški in ne dvajset minut ven iz glavnega mesta. Nazaj sva se vrnila po drugi strani soteske: po manj strmi, krožni poti, ki je s kolovoza po nekaj minutah zavila na lepo gozdno stezo, obdano s polji čemaža, pa mimo ostankov rimskega zidu v vasi Pokojišče, zatem pa čez Pristavo nazaj v dolino. Prehodila sva debelih deset kilometrov.

Pravijo, da ob večjem deževju voda po soteski prihrumi tako silovito, da začnejo pokati skale, ob čemer naj bi bučalo kot v peklu. Pravijo tudi, da slapovi pozimi, če so temperature dovolj nizke, zamrznejo in divje bučanje vode zamenja spokojna tišina, ki jo tu in tam presekajo strašljivi zvoki lomljenja ledu. Tudi to moram doživet.

2 komentarjev na “Čudoviti slapovi divje soteske Pekel”

  • Ana Kovač pravi:

    Živijo! Zelo rada raziskujem slapove in tudi ta tura se je znašla na moji listi. Mi pa označba zelo zahtevne poti malce jemlje pogum. A mi lahko malo pomagate razumeti kako težka je pot? Npr. tudi Pot štirih slapov (Bohor) je označena kot zelo zahtevna, pa mi ni delala težav. Dokler je zajla za prijet in dokler ni prepadno ali zelo ozko in nevarno (imam malo višinskega strahu), je še ok. Svojim rokam namreč zaupam (če se imam česa za oprijet), nogam pa manj 🙂 (moja kolena niso najbolj močna, priznam). Hvala 🙂

    • Lea pravi:

      Živijo Ana! Pot je sicer res označena kot zelo zahtevna in ima tudi nekaj zajl in klinov, ampak glede na vaš opis, mislim, da ne bi smeli imeti težav. Prepadna ni, odsvetujem vam morda le vzpon na Hudičev zob, tam je malo bolj zoprno, sploh spust nazaj na stezo. Vsekakor pa priporočam povratek čez Pristavo – tako boste naredili lepo krožno pot pa še strmine tam ni nobene. Še nasvet: pohodne palice pustite doma, ker vam bodo samo v napoto. Idealno je tudi, da tisti dan ali dan poprej ne dežuje, ker znajo kamni na stezi kar drseti. Lep izlet vam želim!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja