Na drugi strani Karavank: sobotni potep na avstrijsko Koroško

Poleti se večkrat zgodi, da namesto na morje pobegneva na enega od jezer na sosednjo Koroško. V prvih letih najinih skupnih potepanj sva se večinoma vrtela okrog Celovca in Vrbskega jezera, nato pa sva počasi začela odkrivati manjša, manj obljudena jezerca med Borovljami in Velikovcem. Med Ferlachom in Völkermarktom, če hočete. Jezer, primernih za kopanje je na avstrijskem Koroškem namreč malo morje, a je kar precejšen delež njihove zemlje v zasebni lasti, zato se je pred odhodom pametno pozanimati, kje je sladkovodna osvežitev res mogoča. Tole je eden od predlogov.

Mene vsakič znova navduši že vožnja skozi obrobne vasice s kičastimi rožami na oknih domačij, do milimetra natančno pokošeno trato in ovinkastimi cestami, ki, najsibodo še tako ozke, vedno pripeljejo v nek drug, sosednji kraj. Nekaj simpatično drugačnega je na tej avstrijski ruralni arhitekturi in kukanje na dvorišča tamkajšnjih kmetij se mi zdi prav posebno vznemirljivo. Tako sva tudi tokrat brzela skozi vasice z dvojezičnimi napisi, mimo neskončnih polj sončnic in koruze. Na najini desni so se dvigale odrezane stene Karavank, na levi se je vsake toliko prikazala široka zelena Drava. Najina destinacija tistega dne: kopanje v enem od jezer vzhodnokoroške jezerske pokrajine, ki jo sestavljajo Klopinjsko, Malo, Goslinjsko in Zablaško jezero. Izbrala sva slednjega.

Kopanje v Zablaškem jezeru (Turnersee)

Bila sva zgodnja in na parkirišču je bila le peščica avtomobilov. Na Koroškem se boste, razen če se odpravite v hotel ali privatno rezidenco ob vodi, težko kopali brez plačila, a so občinska kopališča, kot je ta, cenovno dostopna in lepo urejena. Javno kopališče, na katerega sva se odpravila midva, leži na severni obali jezera, njegov teren pa se v travnatih terasah spušča do vode. Dostop do vode je ozek in preprost, že skoraj divji, saj je z obeh strani obdan z visokim vodnim rastlinjem. Tam ni pomolov in reševalcev iz vode, le opozorilna tabla, ki neplavalcem odsvetuje nadaljnje čofotanje. Parkirala sva se v senco enega od številnih dreves od koder se, izvzemši nekaj krajših osvežitev, do poznega popoldneva nisva premaknila.

Postanek v Borovljah (Ferlach)

Tako kot v nekih drugih časih, na katere se z nostalgijo pogosto spominja generacija mojih staršev, sva v eni od lokalnih trgovin kupila zalogo sladkarij, ki jih pri nas ni moč dobiti, nato pa se po drugi poti, vzdolž Drave in Dravske kolesarske poti (Drauradweg), ki naju še čaka in katere majhen del je Mr. P. prevozil lansko poletje, vrnila v Borovlje. Na glavnem trgu razen peščice gostov v kavarni, v kateri brez dvoma strežejo najboljšo kavo v mestu (lastnik je Italijan, Avstrijci pa so znani po marsičem, samo po dobri kavi ne), ni bilo žive duše. Izložbe zaprtih trgovin so bile polepljene z na roko napisanimi listi, ki so obljubljali nore poletne popuste, na novo urejenem trgu so se bohotili stebri belo-vijoličnih surfinij, za njimi pa je v enakomernih intervalih iz tal bruhala voda. Na vzpetini nad mestom se je dvigala cerkev, pod njo pa je v oči bodla še ena izmed avstrijskih arhitekturnih cvetk – v ozkih enosmernih ulicah so se izmenično dvigale zdaj več desetletij stare hiše z napisi v gotici, večinoma delavnice za izdelavo lovskega orožja, zdaj novodobne zgradbe iz stekla in betona. Spila sva odlično kavo in limonado z mehurčki, nato pa jo mahnila naprej. Proti domu. Nazaj torej.

Sprehod po dolini Poden (Bodental)

Če bi vedela, kakšna krasota se skriva med tamkajšnjimi hribi, se mimo odcepa za Poden prav gotovo ne bi ravnodušno vozila že več kot petnajst let. Ne vem, kaj se je zgodilo tokrat, ampak pri cerkvici na Sopotnici (Sapotnitza), ki se zaradi svoje lege na manjšem prelazu imenuje tudi Mali Ljubelj, sva odvila desno, po nekaj minutah vožnje prispela v Slovenji Plajberk (Windisch Bleiberg), nekaj ovinkov in višinskih metrov kasneje pa dosegla največje presenečenje tistega dne – prostrano visokogorsko dolino Poden.

Sprehodila sva se okrog turkizno zelenega gorskega jezera z imenom Jezerce, nekaj metrov široke ledeniške luknje, napolnjene z vodo, ki se (zaradi lepe barve, verjetno pa tudi oblike) v nemščini imenuje Meerauge, morsko oko. V zvezi z jezerom med domačini kroži pripovedka o kmetu, ki je z volovjo vprego vred padel v vodo, sam nato priplaval na obalo, vola pa sta se skupaj z vozom potopila. Nekdaj tednov kasneje naj bi jarem voza našli na drugi stranki Karavank – nikjer drugje kot v našem predragem Blejskem jezeru.

Če se ne bi že mračilo, bi se zagotovo sprehodila še do Mlake, bojda najlepšega gorskega travnika na avstrijskem Koroškem, ki so mu Avstrijci zaradi njegove pokrajinske posebnosti, skoraj ravne in idilične lege tik pod odrezanimi severnimi stenami Karavank nadeli ime pravljični travnik, Märchenwiese.

Naslednjič pa…

Naslednjič, potem ko se bova vrnila s pohoda po Čepovi soteski (Tscheppaschlucht), bova na kmetiji Podnar (Bodenbauer) pojedla ričet in se sprehodila do pravljičnega travnika pod strmimi stenami mogočne Vrtače.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja