Po Brkinih s kolesom

Minilo je že več kot pol leta, natančneje sedem mesecev, odkar sva na volviča nazadnje zmontirala kolesi in se odpeljala kolesarit izven Ljubljane. Zimski vzpon na Vršič ne šteje, ker jaz nisem šla s kolesom, Mr. P.-jev bicikel pa ni bil na strehi. Sedem mesecev od mojega zadnjega, omembe vrednega kolesarjenja, torej in Mr. P. je bil kar malo skeptičen, ko je večer poprej risal tradicionalno spomladansko turo po brkinski sadni cesti. Mene ni skrbelo: časa sva imela na pretek, sonca tudi, Mr. P.-jeva kolesarska taškica pa je bila do vrha nabasana z raznovrstnimi ogljikovimi hidrati.

Za izhodišče sva si izbrala parkirišče pri info točki parka Škocjanske jame. Nisva bila edina, a pretirane gneče zaradi neobratovanja ene od največjih turističnih znamenitosti v Sloveniji tudi ni bilo. Zagotovo je kakšnega potencialnega kolesarja tistega dne od kolesarjenja odvrnil tudi veter – ne premočan, a ravno dovolj zoprn, da si človek ob pogledu skozi okno zjutraj premisli in jo raje mahne kam peš.

Midva si, hvalabogu, nisva, saj je kmalu po spustu mimo športnega letališča v Divači veter počasi pojenjal, ko sva z glavne ceste zavila pod južna pobočja Vremščice, pa se je sonce začelo tako upirati v asfalt, da se je zdelo, kot da je že sredi poletja. Nisem se pritoževala, ko sem bila primorana sneti rokavčke. Počasi sva se vzpenjala med dišečimi borovci in vsake toliko srečala kakšnega kolesarja, ki si zjutraj ob pogledu na upogibanje vej, tako kot midva, ni premislil in je zdaj, tako kot midva, zadovoljen s svojo odločitvijo, užival v praznih brkinskih cestah.

Borovce so nato zamenjali listavci, te pa cvetoči sadovnjaki in travniki, polni regrata in rumenih zlatic. Ko sva se spustila proti Gornji Košani, se je pred nama odprl pogled na s snegom prekrit vrh Snežnika, ki naju je spremljal skoraj celoten preostanek poti. Na ovinku sredi vasi sva si natočila vodo, zatem pa odvijugala skozi številne vasice, mimo polj in domačinov z radovednimi pogledi, vse do glavne ceste, ki iz Pivke pelje proti Ilirski Bistrici. Zavila sva proti slednji, po dolini reke Reke, skozi Ribnico vse do vasi Dolnja Bitnja, kjer sva glavno cesto znova zapustila in se čez kamnit most povzpela na Prem.

Pri gradu Prem, za moje pojme enem najlepših na Slovenskem, sva naredila kratek postanek in spraznila pol taškice ogljikovih hidratov. Prevozila sva dobro polovico zarisane poti, a njen najlepši del, vsaj tako je zatrjeval Mr. P., je bil šele pred nama. Dosegla sva ga nekaj serpentin in en strm vzpon kasneje.

V vasi Gabrk v resnici nisem bila prvič. Enkrat sva se po teh koncih že vozila z motorjem in tudi takrat je bila pomlad in so cvetela sadna drevesa. Tako takrat kot tudi tokrat je bila cesta povsem prazna, tu in tam naju je s pašnikov ošvrknila le kakšna krava in res je bilo lepo. V bolj ali manj enakomernem zaporedju so se ob slikoviti cesti vrstili ribniki, cerkvice z odprtimi zvoniki in opuščena vaška balinišča. Uživala sva v kucljasti pokrajini in razgledu na Slavnik, Čičarijo in Vremščico, nato pa v Tatrah, tik za cerkvijo in čisto malo pred slovito kamnito mizo, zavila proti Kozini.

Sadna drevesa je zamenjal gozd in nato spet obratno, cesta se je spuščala in dvigovala in v razgibani pokrajini sva počasi nabirala kilometre in višinske metre, vse do idilične vasice Artviže, najvišjega vrha Brkinov. Pri cerkvici sv. Socerba, do katere je vodil še en strm klanec, sva spet občudovala razgled, v vasi, pri spomeniku NOB pa sva si v knjižici naštempljala žig Slovenske planinske transverzale.

Od tam je šlo le še navzdol in to zelo hitro. Sledil je namreč najdaljši spust tistega dne in kljub temu, da je bila to moja prva letošnja resna tura, sem v njem resnično uživala. Mr. P. prav tako, le da je bil od mene bistveno hitrejši in me je na koncu moral počakati. Od tam do povratka v Škocjan ni bilo več daleč. V dobrih sedemdeset kilometrov dolgi turi sva naredila čez tisoč dvesto višinskih metrov in zdi se mi, da je bil Mr. P. kar malo ponosen name, kljub temu da sam ni podiral rekordov.

2 komentarjev na “Po Brkinih s kolesom”

  • Mitja Kuralt pravi:

    Zdravo
    Odličeni zapisi za ljubitelje kolesarjenja, se veselim še več dobrih idej.
    Zanima pa me katera je torbica, ki je pritrjena na balanco. Že dlje iščem primerno, velikost/ oblika….

    Hvala za odgovor in čim več kolesarskih užitkova

    • Lea pravi:

      Zdravo Mitja! Hvala za lepe besede. Glede torbice vam bo pa natančneje odgovoril Matej, ampak če se ne motim, je od nekega majhnega podjetja s Poljske.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja