Po Pijavški barjanski poti

Ko smo bili še otroci, nam je stara mama večkrat zelo doživeto opisovala prigodo nekega znanca, ki je, ko jo je zjutraj, še mračno je bilo, skozi Rogovilo peš mahal na avtobus, stopil lisici na rep. Eden drugega očitno nista ne videla ne slišala, ob neljubem pripetljaju pa je lisica tako zacvilila, da je dotični gospod v strašni grozi odskočil in stekel naprej, pri najboljši volji pa se niti takrat niti kadar koli kasneje ni mogel spomniti, kako je prišel na tisti avtobus. Na to zgodbo pomislim vsakič, ko se peljem skozi Rogovilo, gozdnat predel med Pijavo Gorico in Kremenico in tudi sama sem tam že kdaj srečala kakšno divjo žival, a le z avtom. V petek popoldan sva tam, morda čisto blizu omenjenega dogodka izpred več deset let, ob mirni Želimeljščici, ki je takrat verjetno žuborela ravno tako kot zdaj, parkirala avto in se odpravila na pohod po oseminpolkilometrski Pijavški barjanski poti.

V času zgoraj opisane prigode te poti še ni bilo, vsaj ne s tem imenom in v tej obliki, pa tudi po Barju smo bolj malo hodili, kljub temu, da sta obe babici živeli (in še živita) prav na njegovem robu, starši pa le nekaj kilometrov stran. Urejena in označena je pot morala biti precej pred kratkim, saj poučne informativne table o barjanski flori in favni, smerokazi in vse, kar spada zraven, izgledajo še razmeroma novi.

Morda je bil razlog petek popoldan ali pa ponovno odprtje regij, ker sva na poti srečala le peščico sprehajalcev. Nekje v grmovju se je oglašala kukavica, vsake toliko je polje preletela kakšna vrana, na robovih kanalov so se v vetru nežno pozibavale razpočene močvirske logarice. Tu in tam je kakšen kmet oral svojo njivo, iz temno rjave, skoraj črne zemlje že obdelanih polj pa je kukalo prvo žito.

Ko sva se po uri in pol sproščujočega sprehoda vrnila v Rogovilo, se je sonce že skrilo za hrib in Barje je prekrila tista lepa večerna svetloba. Nama je bilo čudovito, za lisico pa je bilo najbrž še čisto prezgodaj.

Druge barjanske zgodbe:
Jutranji sprehod ob Kozlerjevi gošči
Vikend ekskurzija s kolesom: k Plečniku in še kam
Prva letošnja: Barjanka
Barjanka

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja