Popoldanski sprehodi: od Šentvida do Višnje Gore

V Dnevniku s slovenske planinske poti ni veliko žigov, ki bi jih bilo mogoče nabrati v Osrednjeslovenski statistični regiji. Pravzaprav jih je zelo malo. Na Krimu sva bila že prevečkrat, Grmada in GEOSS sta tudi že stara znanca. Ena izmed redkih točk se nahaja pri Lavričevi koči na Gradišču. Na tistem nad Šentvidom pri Stični. Ta je bil tudi edini iz te regije, ki mi je še manjkal. Do pretekle sobote.

Gradišče nad Šentvidom pri Stični je za nas Ljubljančane očitno veliko preblizu ali pa prenizko, da bi mu namenili več kot popoldansko urico ali dve. A mu v resnici delamo veliko krivico, saj je sprehod skozi Pristavljo vas in zeleneč spomladanski gozd pravzaprav lahko prijetna alternativa obljudenim gričem ljubljanske kotline. Poleg tega pri Lavričevi koči, pod katero se pasejo ovce in od koder se odpira pogled na dolenjske griče, strežejo čisto pravo vročo čokolado s penicami.

Po deblih debelih bukev se je vzpenjal bršljan, vsake toliko je veter iz visokih krošenj prinesel vonj po cvetočih divjih češnjah, nekje v daljavi je kmet žagal drva. Vračala sva se nazaj skozi vas, pred nama pa je bilo še celo popoldne, zato sva v Višnji Gori odvila z glavne ceste. Od tam sva nadaljevala v vse ožjo grapo, parkirala nekje ob potoku in jo mahnila po Poti dveh slapov, sicer krožni pohodniški poti, ki jo sestavljata slapova na potokih Kosca in Višnjica. Odločila sva se za sprehod do slapu Kosca in se preko številnih lesenih brvi povzpela tik pod izvir, pod katerim je voda v številnih slapičih mezela po z mahom prekritih skalah. Slap Kosca velja za najvišji lehnjakov slap v Sloveniji, od slednjega pa po vsej verjetnosti izvira tudi ime (Kosca, nekdaj po vsej verjetnosti Kašca): lehnjak je namreč luknjičasta, izjemno porozna kamnina, ki se s pomočjo naravnih vplivov drobi v kaši podobne koščke.

Nad slapom je klopca, a se steza tam ne konča. Pot dveh slapov vodi naprej v gozd in ker sva imela časa še vedno na pretek, pri klopci pa se je začela delati gneča, sva nadaljevala pohod. Po zmernem vzponu in nadaljnjih dvajsetih minutah sva dosegla vas Vrh, od tam pa se povzpela še na Gradišče, na območje nekdanje naselbine iz železne dobe in enega od številnih na zahodnem Dolenjskem, danes pa razgledni vrh s križem, od koder se je odprl pogled na Ivančno Gorico, v daljavi pa Snežnik, Gorjance in celotne Kamniško-Savinjske Alpe. Lep razgled je bil tudi na bližnjo planoto Polževo, kamor sva se, še vedno omejena na domačo regijo, odpravila slab teden kasneje.

Iz Višnje Gore na Polževo vodi lepa, ponekod na novo asfaltirana cesta, ki je izjemno priljubljena med (cestnimi) kolesarji. Mr. P. jo je prekolesaril že dolgo tega in ga je prijelo, da bi jo spet. Tudi mene je. A tokrat s seboj nisva vzela koles, le od prejšnjega tedna zaprašene superge in ostanke kosila preteklega dne. Od hotela Polževo sva jo mahnila po smučišču navkreber do cerkvice, od tam pa nekaj časa po odseku Jurčičeve poti, sicer petnajst kilometrov dolge pohodniške pešpoti, ki iz Višnje gore vodi na Muljavo, od tam pa vse do Krke.

Midva sva je prehodila le delček. In ugotovila, da sva v zadnjih mesecih razvila hecno naklonjenost do neobljudenih, manj znanih in karseda težko dostopnih vasic, po možnosti z arhitekturo, ki se je še niso dotaknili moderni vplivi. Male in Velike Vrhe sta takšni vasici. To veš po tem, ko te na sprehodu med eno in drugo, na robu gozda pričaka tabla, da vstopaš v območje medveda.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja