S kolesom na Vršič

Prijetne zgodnjepomladanske temperature, nebo brez oblačka, Kranjska Gora pa prazna, kot je to mogoče samo sredi tedna. S kolesom je šel v resnici le Mr. P., jaz sem tokrat nastopila v vlogi ekipe spremljevalnega vozila in osebnega fotografa v enem. Ko sem mu na parkirišču enega od praznih kranjskogorskih hotelov pomagala vleči stvari iz avta, je od nekod zapihal hladen veter in ni mi bilo žal, da se nisem pustila pregovoriti, da grem s kolesom tudi jaz. Ne ne, Rozi je za take razmere veliko preveč škoda, sem mu zatrjevala. In sebi tudi.

In je štartal. Tako hitro, da sem ga, preden sem se spet spakirala v avto in odpeljala za njim, dohitela šele po nekaj ovinkih. Slednje je kljub nekajtedenski kolesarski pavzi napadal kot za šalo, iz tira ga niso spravili niti moji akrobatski fotografski podvigi.

Za menoj so v popoldanski svetlobi žarele zasnežene stene Prisojnika, zaradi katerih sem se po serpentinah vzpenjala približno tako hitro kot je pedala obračal Mr. P. Ustavil se ni nobenkrat, vsaj na mojo vednost ne, jaz pa skoraj na vsakem ovinku. Snežna odeja je bila vse debelejša, stena ob cesti vse višja, na spominski kartici pa vedno več fotografij s ponavljajočimi se motivi skalnatih vršacev, zadihanega kolesarja in belih sten snega, večinoma pa kar vsega trojega hkrati.

Po sprintu na zadnjem ravnem odseku sva se nenadoma znašla na vrhu, jaz malo prej kot on. Mr. P. je na željo fotografa in za potrebe foto arhiva naredil nekaj kratkih ovinkov na tolminsko stran in si s tem hkrati zagotovil, da ni izgubil preveč toplote. Na obe strani naplužen sneg je bil tukaj najvišji, kolesar pred njim pa sila fotogeničen. Enočlanska ekipa iz spremljevalnega vozila mu je nato ponudila dodaten toplotni sloj oblačil, ki se ga ni prav nič branil in sledil je spust. Slednjega fotograf ni dokumentiral, ker se je predolgo zamudil s posnetki skoraj povsem praznega prelaza.

Ko sva se znova dobila pri hotelu v Kranjski Gori in je Mr. P. polokal nekaj skodelic vročega čaja iz termovke, je sonce vrhove okoliških hribov ravno začelo ožarjati v rumeno-oranžne popoldanske odtenke. Skočila sva v avto, se še enkrat povzpela na Vršič in ujela zadnje trenutke, preden je zašlo za hribi. Že drugič sva ga imela skoraj povsem zase. Ni nama bilo žal.

Mene Vršič s kolesom še čaka. Ampak takrat, ko ob straneh ne bo več sten snega in se bo narava odela v tiste lepe spomladansko zelene barve. Že zdaj komaj čakam. Mr. P. tudi.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja