Večerni vzpon na Bevkov vrh

Na hribih okoli Ljubljane je vedno kakšnih deset stopinj manj kot v mestu in Mr. P. se gre poleti večkrat ohladit na Pasjo ravan. A pri teh ekstremnih temperaturah je tudi za na kolo prevroče, še posebej ker je zares prijetno hladno šele na vrhu, ne pa tudi na poti do tja. Lahko bi se sicer od doma odpravila ob mraku, a cestno kolesarjenje v temi ni nekaj, česar bi se kdor koli od naju pretirano veselil. Pač pa sem letos za rojstni dan in za večerno-nočne pohode v dar dobila naglavno lučko. Pa sva šla sprobat to.

Sovodenj, med cerkljanske griče skrita vasica, ki je ljubiteljem kolesarjenja poznana predvsem po maratonu Franja, ki pelje tam skozenj, je od Ljubljane oddaljena kar konkretno število ovinkov oziroma dobro uro vožnje. To je ravno dovolj daleč, da človek vstopi v svet, v katerem se med seboj še vedno vsi pozdravljajo in kjer v enem od dveh kafičev na pivu sedijo trije lokalci, na vhodu drugega pa natakarica zdolgočaseno ugaša že ničkoliki cigaret, njegov vonj pa se meša z vonjem po posušeni travi in po hlevu, razgretem od celodnevne pripeke. Na teh planinskih poteh ni trum glasnih pohodnikov, z nekoliko sreče izven vasi pravzaprav nikjer ni prav nikogar, kvečjemu kakšna čreda blejajočih ovac in ena ali pet plašnih srn. Sovodenj je izhodišče za marsikateri okoliški hrib – midva sva se to pot odločila za Bevkov vrh.

Na pravo stezo naju je že v vasi usmeril domačin v sumljivem stanju, ki se je po vsej verjetnosti vračal iz enega od obeh lokalov, in na začetku je šlo kar dobro navkreber. Če želiš iz te grape prilesti kam na svetlo, drugače pač ne gre. S ceste sva kmalu odvila na gozdni kolovoz, ta pa naju je čez dvorišče ene od hiš pripeljal v Laniše – vas, ki jo je sestavljalo par domačij in en zelo glasen kuža.

Izbrala sva daljšo, razgledno pot, ki je iz vasi vodila okrog hriba, čez travnike, pokošene in popašene, in vmes tudi malo zašla. Tik pod vrhom nama je pot prekrižala ovčja ograda, a z nekoliko spretnosti sva malo pred sončnim zahodom dosegla greben z vpisno skrinjico in čudovitimi večernimi razgledi na Cerkljansko in Škofjeloško hribovje. Prepoznala sva Porezen, za njim pa Blegoš, pa Ratitovec in verigo Spodnjih Bohinjskih gora, izza katerih je štrlel Triglav. Osamele kmetije so se kopale v zadnjih sončnih žarkih tistega dne, vonj po posušeni travi pa se je že umikal vonju po vlagi, ki se je dvigala iz gozda.

Nazaj sva se vrnila po strmejši, gozdni poti, ki je vodila čez pravi, a nerazgleden vrh na gozdnatem delu grebena. Stemnilo se je že in naglavni svetilki sta že prvikrat prišli še kako prav. Le vmes sva ju parkrat za nekaj trenutkov ugasnila, da sva opazovala v temi utripajoče kresničke.

Žig je bil pri kapelici.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja