Vzpon na Sinji vrh mimo Otliškega okna

Preden sta preteklo soboto končno prišla na vrsto, sta bila tako Sinji vrh kot Otliško okno že lep čas visoko na mojem seznamu, a povsem jasno je bilo, da bo Primorka najbolj obremenjena cesta tistega dne, zato sva, preden sva se odpravila od doma, počakala do zgodnjega popoldneva. Uspešno sva se izognila gneči in avtocesto zapustila že pri Logatcu ter se čez Kalce, eni lepših (tudi za kolesarjenje primernih) cest, vzpela na Col. Tam sva odvila proti Predmeji in na poti so mimo naju so brzele majhne, simpatične vasi, pred vetrom skrite v zavetjih neštetih dolinic. Če bova kdaj imela počitniško hiško, bo ta gotovo nekje tam.

Na Sinji vrh je mogoče priti iz več smeri, midva sva se odločila za slikovito enoinpolurno pot, ki se začne v vasi Otlica in sprva po grebenu, s katerega se ves čas odpira razgled na Vipavsko dolino, pelje mimo Otliškega okna – naravne, več metrov visoke luknje v kamniti steni, nato pa počasi zavije navkreber. Ob pol treh popoldan je bila pri oknu takšna gneča, da sva ga (in gnečo) raje obšla. Le nekaj korakov zatem so se pohodniki porazgubili kdo ve kam in na poti do razgledišča, kjer sva nato odvila navzgor, naju je spremljalo le kukavičje petje in peščica jadralnih zmajev.

Smerokazi so naju usmerili na ozko asfaltirano cesto, ki se je vila vse do koče na Sinjem vrhu. Pihal je rahel veter, a je bilo dovolj toplo za kratke rokave in vesela sva bila, da sva se na to pot podala tako zgodaj spomladi, ker mora biti poleti na tem razmeroma golem in od sonca razbeljenem hribu peklensko vroče. Pokimala sva stricu, ki je se pri svoji hišici, več sto metrov oddaljeni od sosednje, mudil s spomladanskimi opravili. Kljub fizičnem delu je nosil srajco in lepe hlače in bil od sonca že povsem zagorel. Ko sva dosegla vrh, se je pod nama odprl pogled na morje in belo kapo Snežnika v daljavi, midva pa sva posedela na zavetrni strani, tisti, ki je gledala proti Trnovskemu gozdu in mogočnim Golakom. Poleg naju se je na soncu martinčkala le še peščica pohodnikov, tihih in vljudnih, kot se to za hribe spodobi in če ne bi imela za tisti dan drugih načrtov, bi, obdana z borovci in zvoki z bližnjih kmetij, tam z lahkoto preživela celo popoldne.

Ko sva se čez pašnike vračala proti Otlici, je kukavica še vedno pela, zmajem nad nama pa se je pridružilo še nekaj jadralnih letal. Da se znova bližava Otliškemu oknu, je naznanil močan veter, ki je bril skozenj in k sreči so se občudovalci izpred dveh ur do najinega povratka že porazgubili. Vipavsko dolino je grelo toplo popoldansko sonce, ko sva skozi (v)otlo goro kukala navzdol.

Zatem sva v Otlici pojedla kosilo iz nahrbtnika, nato pa se, malo pred šesto popoldan, odpravila na zadnji pohod tistega dne…

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja