Zakladi Slovenije: popoldan v Beli Krajini

Pred slabimi tremi leti sva šla iz Ljubljane v Črnomelj s kolesom. To je bila moja prva kolesarska stotka in doslej edini načrtovani izlet v Belo Krajino. Od takrat se nisva nikoli zares vrnila, čeprav je bilo o tem večkrat govora. Potem sem pred kratkim na nacionalni televiziji zasledila prispevek s čudovitimi belokranjskimi vedutami. V soboto popoldan, ko je v Ljubljani ravno začelo rahlo pršiti, sva navlekla dežni vetrovki in jo, tokrat z avtom, mahnila na jug.

Cilj sva imela pravzaprav le eden: sprehod po Vinomerskih steljnikih, z brezami, praprotjo in resjem poraslih travnikih z mističnim pridihom in izjemnimi fotogeničnimi lastnostmi. To edinstveno pokrajino je težko zgrešiti: mimo njih namreč pelje lepa ovinkasta cesta, sila mamljiva za zgodnjejesenske kolesarske izlete. Z nekoliko sreče in malo več načrtovanja bi se to lahko zgodilo ravno takrat, ko se bo tu odvijala tradicionalna košnja praproti za steljo.

Bilo je oblačno, a ni deževalo. Sprehodila sva se skozi nešteto različnih pasov gozda. V zraku je lebdel vonj po prvih cvetočih drevesih, pa po smrekovem in brezovem lubju. Številni listavci so bili oviti v drugo najslavnejšo belokranjsko rastlino: čudovit zelen bršljan. Posedela sva na suhi travi med belimi brezami in uživala v zvokih narave. Daleč okrog naju ni bilo nikogar.

Tudi v Metliki še nisva bila, pa sva zavila še tja in se sprehodila čez mestno jedro: po ulici na hribček, navzdol v park in pod gradom spet navkreber. Razen nekaj lokalcev, ki so klepetali v redkih odprtih kafičih, tudi tukaj ni bilo pretirane gneče. Obisk belokranjskega muzeja sva raje preložila na kakšen drug, lepši čas, pač pa se kar nisva mogla nagledati arhitekture starih metliških hiš, polne zgodb preteklih desetletij.

Ni se nama ljubilo domov, meni pa se je hodilo v hrib. A sva bila za kakšen daljši vzpon prepozna, sonce je namreč na zadnji dan pred prehodom na poletni čas neusmiljeno zahajalo za hrib. Tako sva se po lepi makadamski cesti, skozi še lepši bukov gozd, zapeljala na Mirno goro. Malo sva se na koncu le sprehodila, ravno prav, da sva se nadihala svežega gozdnega zraka, medtem ko je na pokrajino počasi začel padati mrak.

Veselim se dne, ko se bova ob nekoliko višjih temperaturah, lepšem vremenu in daljših dnevih sem vrnila s kolesi.

Preberi tudi:
Črnomaljska z vlakom

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja