Zimski vzpon na Komno

Vsi, ki so mi kdaj pravili o Komni, niso mogli mimo omembe duhamornih oseminštirideset serpentin, ki jih je potrebno premagati na prvem delu poti. Morda je ravno zato tako dolgo trajalo, preden sem se končno odpravila tja gor. Kakšna škoda, saj mi je bilo hitro jasno, da vzpon ne bo niti naporen, še manj pa dolgočasen: počasi dvigajoča se pot, svetel gozd in korak za korakom lepši razgled na Bohinjsko jezero pač niso nekaj, nad čimer bi se človek pritoževal.

Pri dvajseti serpentini sem se znebila zgornjega sloja oblačil, pri trideseti sem si nataknila dereze in pojedla prvo od treh malic. Od tam naprej nisem več štela ovinkov: deloma zato, ker je sneg prekril večino označb, predvsem pa ker je bila okolica veliko prelepa, da bi se ukvarjala z malenkostmi. Če v hribih z odporom šteješ metre, ki so še pred tabo, potem očitno nekaj ne štima. Ampak razen preglasne in preštevilčne skupine, ki mi je bila nekaj časa za petami in me tako še hitreje gnala navzgor, je štimalo vse. Nad mano so se spreletavale siničke, čez pot je steklo nekaj mišk, z drevesa je pritekla veverica in kot bi mignil, sem se znašla v dolini Pekel – na novem, še lepšem delu steze, v še svetlejšem gozdu. Višina snežne odeje je naraščala, vse več je bilo tudi sledi turnih smuči. Kmalu sem nad hribom na sabo zagledala planinski dom, nato pa čez dobre pol ure dosegla rob planote.

Pogled na zasneženo planino z ene od vzpetin pri domu je bil klišejsko dih jemajoč in če bi sijalo še sonce, bi bil že pošteno kičast. Tako pa so se nad okoliškimi vrhovi strnili svetlo sivi oblaki, iz katerih so vsake toliko naletavale drobne snežinke in pokrajino in nebo odele v povsem belo barvo. Prav lahko bi tam zaključila pot, se vrnila v dolino in dan bi bil čudovit. A še dobro, da nisem, ker bi s tem zamudila najlepši in najbolj razgleden del poti – stezo, ki vodi do petnajst minut oddaljene koče pod Bogatinom. Ne dvomim, da je tu gori lepo tudi poleti, a z več metri snega prekritimi hribčki (in tu in tam kakšno kočo) se je pred mano odpiral pogled, ki se ga človek zlepa ne naveliča.

Obšla sem Planino na Kraju, sredi katere stoji koča in brez cilja nadaljevala še nekoliko naprej po gazi v smeri proti bogatinskem sedlu. Nekje pod Kozjim robom sem zaradi vetra in sneženja obrnila in se spustila na planino. V zavetju koče sem ob občudovanju neskončnih okroglih kucljev pojedla kosilo prejšnjega dne in pomnilnik telefona zasedla z novimi desetinami fotografij. Za vrnitev k domu na Komni sem porabila še več časa, a ne zaradi vetra, naklona poti ali sneženja. Razgledov se preprosto nisem mogla naužiti.

Po krepki uri pohajkovanja po planoti sem jo le se stežka zapustila. Med oblaki je tu in tam posijal kakšen žarek popoldanskega sonca in osvetlil svetlikajočo se belo odejo, prepredeno z živalskimi stopinjami in sledmi turnih smuči. Glasnih pohodnikov ni bilo več, ptički so peli še nekoliko glasneje, vsake toliko je mimo mene pridrvel kakšen smučar. Pri trideseti serpentini sem snela dereze, pri deseti sem se odločila, da izpustim načrtovani ovinek do Savice. A nič ne de, z veseljem se kmalu spet vrnem.

Pa Mr. P., se vprašate? Skuhal mi je kosilo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja