vselepoinprav.si

Medtem ko se v Ljubljani pod kakšnim drevesom še skriva kak rumen ginkov ali javorjev list, je jesen v Brezju mogoče najti le še na koledarju: vasica, le dobrih petnajst kilometrov oddaljena od prestolnice, se je koncem preteklega meseca že odela v barvo zime.

Ko sem prestopila prag vhodnih vrat, je vame bušnila tista suha vročina, ki jo je mogoče doseči le s kurjenjem na drva. V kuhinji, kjer je že dišalo po nedeljskem kosilu, je bilo prav gotovo kakšnih šestindvajset stopinj. Tako je pri nas doma že od nekdaj; že od nekdaj smo se tudi sredi zime po hiši brez kakršnih koli zdravstvenih posledic sprehajali v kratkih rokavih. Drugače je bilo zgodaj zjutraj – takrat je bilo hišo treba šele segreti. Tata je torej pridno nalagal v peč, mačkoni so se razlezli po radiatorjih. Z mami sva ocvrli zrezke, zmečkali domač krompir, okisali solato iz domačega zelja – z domačim kisom, se razume. Ko smo vse pridno pojedli, je prikolesaril Matej in vajo smo ponovili.

Ob nedeljah se v Brezju po južini neredko odpravi na en krog. En krog je približno polurni sprehod po poteh, travnikih in gozdovih krog in krog vasi v poljubni smeri urinega kazalca. Z mami sva ga tokrat napravili samo pol, preostali čas sva namreč porabili za brskanje za ohrovtom, brokolijem in kolerabo pod zaledenelo snežno odejo.

Tackanje po celem snegu človeka kaj hitro zlakoti in nastopil je čas za ultimativno nedeljsko sladico – palačinke z orehovim nadevom in smetano, ki jih je bilo – kot še vsakokrat doslej – veliko preveč in zakaj bi bilo tokrat kaj drugače. Potem ko je mami od nekje na dan privlekla še posodo kuhanega kostanja, smo dokončno popadali po kavčih in z najbolj crkljivimi hišnimi mačkoni v naročju bi človek zlahka zadremal… Zvečer me je v stanovanju pri dvaindvajsetih stopinjah – temperaturi, pri kateri običajno že hitiva odpirat okna – kar malo zeblo.

Preberi tudi:

Spet doma ali visokopoletni dan v Brezju
Spet doma ali zgodnjepoletni dan v Brezju