vselepoinprav.si

Verace: okus po Neaplju

Hvalospeve o prvi pristni neapeljski pici v Ljubljani sem v preteklih nekaj tednih slišala od vsaj petih različnih virov. Na prste ene roke bi lahko naštela ljubljanske picerije, za katere bi si upala trditi, da pečejo dobre pice, pa bi se jih kljub temu težko nabralo pet. Ker je imel Matej prejšnji teden rojstni dan, se je glede na priporočila z vseh koncev Verace zdel edina logična izbira. Pice brez primere, ki se peče največ minuto in pol na hudo vročih 430 stopinjah v večtonski, iz Neaplja pripeljani peči in katere testo vzhaja tudi do tri dni, pač ne gre zamuditi. Preberi več »

Gilmorice in Pop-tarts

Zadnjikrat sem Gilmorice* gledala, ko sem se še prebijala skozi kolesje slovenskega izobraževalnega sistema in takrat mi je bila serija sila všeč. Vedno sem se lahko poistovetila z Rory, morda ravno zato, ker je, podobno kot jaz, veliko prostega časa namenila branju knjig. Pretekli teden sta se Gilmorici v obliki štirih enoinpolurnih filmov z naslovom Gilmore Girls: A Year in the Life (slovenskega prevoda, predvidevam, še ni) vrnili na računalniške ekrane in, priznam, imela sem kar visoka pričakovanja. Ne, ker bi upala, da bo zaključek  serije nek hud presežek, temveč ker predhodna zgodba enostavno ni bila tako zelo zahtevna, da bi bilo njeno nadaljevanje lahko slabo. A sem se, žal, dodobra zmotila.

Preberi več »

32. slovenski knjižni sejem

Je bil to sobotno dopoldne prav lepo zagužvan, kar je – se razume – naravnost super. Če je bilo vsled tega vsaj eno ljubljansko nakupovalno središče danes za spremembo manj nabasano, pa sploh odlično. Z očki in mamicami in dedki in babicami, ki so svojim malim nestrpnežem hiteli kupovati Čohove Čoharije in najnovejšega Harrya Potterja pa z bivšimi predsedniki z vnučki ob strani ter Adijem Smolarjem, ki je prepeval nekje v ozadju o rolici papirja, sem se počasi, a uspešno pregnetla skozi vsa tri nadstropja.

Preberi več »

Milano

Milano, prestolnica severnoitalijanske pokrajine Lombardija, je z 1,3 milijona prebivalci drugo največje mesto v državi. Najslavnejša mestna znamenitost, katedrala Il Doumo, ki stoji na istoimenskem trgu v središču mesta in po katere terasi se je brez kakršnega koli negodovanja mogoče v miru nastavljati sončnim žarkom, je največja cerkev v Italiji in peta največja na svetu. Milanska operna hiša La Scala je ena od najbolj znanih in najprestižnejših na svetu. Milano je tudi vodilno italijansko mesto, kar zadeva industrijo, dizajn, finance in še kaj, njegov bruto domači proizvod je med najvišjimi med evropskimi mesti, takoj za Londonom in Parizom, s slednjima pa si deli tudi laskavi naziv največje modne prestolnice Evrope.
Preberi več »

Liffe: Možje in kokoši

Tragikomična in groteskna, čudaška in na trenutke težko prebavljiva zgodba o nesocializirani, nefunkcionalni in genetsko predelani družini, ki svoj nič manj bizaren vrhunec doseže nič prej kot v zadnjih nekaj minutah. Srhljivka, burleska in komedija črnega humorja v enem, katere šibkosti rešujejo nenadomestljiva igralska zasedba, nerealno realistična maska ter fantastična scenografija. Preberi več »

Izmenjevalnica: novo za staro

Na Rdečem križu v Ljubljani skupina simpatičnih, prostovoljno orientiranih deklet in fantov že tretje leto zapored najmanj dvakrat na mesec organizira dogodek brez primere – izmenjevalnico vsakodnevno nujno potrebnih izdelkov za nekonvencionalna oblačila in predmete iz druge roke. Preberi več »

Prekmurje in Prlekija

Koncert Plavega orkestra v Veliki Polani na začetku avgusta je lahko pomenil le eno: vikend izlet, na katerem sva prekrižarila dobršen del kokoškine glave in njenega podbradka ter obnovila osnovnošolsko znanje geografije skrajno vzhodnega dela Slovenije. Preberi več »

Nekaj tramvajskih

Ko je tramvaj leta 1901 začel voziti po ljubljanskih ulicah, je bil sprva sila popularen, Ljubljančani pa so novi pridobitvi nadeli številne (ljubkovalne) vzdevke, med drugimi: cvilež, drvarnica, koreta, pocestnica, ropotulja, tisti malo bolj fini, ki so želeli uporabljati lepo slovenščino pa so pogosto dejali: “Gremo se peljat z električno.” Preberi več »

Na obisku v Romuniji: Bukarešta

Preden sem pred dobrim letom dni prvič obiskala Romunijo, sem imela o njej podobno predstavo, kot jo ima verjetno marsikateri povprečen Slovenec: v državi je še vedno čutiti posledice socializma, njeno glavno mesto je Bukarešta (ali morda Budimpešta?), nekdanji diktator se je pisal Čeučesku, najbolj znani grozovitež sliši po imenu grof Drakula, ceste so zanič, Romuni pa so slabi vozniki, ki te na vsakem koraku poskušajo opehariti. Če se ne bi sestra lansko jesen preselila v Bukarešto, bi še danes po vsej verjetnosti v podobni smeri razmišljala tudi sama.   Preberi več »