vselepoinprav.si

Italija  |  Malo dlje  |  Na potep

Na morje: po sledeh naših ribičev

Ni se zgodilo prvič, da naju je prispevek v eni od oddaj informativno-izobraževalnega programa nacionalne televizije tako zelo navdušil, da sva predstavljeno lokacijo nemudoma dodala na nenehno rastoči, nikoli dokončan seznam še neosvojenih hribov, manj znanih in še manj obljudenih krajev ter bližnjih in malo manj bližnjih držav, ki bi si jih želela obiskati, po možnosti v ne tako daljni prihodnosti. To je razmeroma dolg spisek, na katerem se ves čas pojavljajo nova imena, sem ter tja pa nama kakšnega od njih uspe tudi odkljukati. Osmi februar je bil dan, ko sva naredila eno od kljukic.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Zimska idila na Veliki planini

Potem ko je obilno sneženje v zadnjem tednu januarja planino odelo v belo in so slike zimske idile na moj telefon letele z vseh koncev, nisem zdržala niti do vikenda. Prvič, ker mi je bilo ob sončni napovedi jasno, da bodo smreke kmalu izgubile svoje bele plašče in drugič, ker je ob sobotah in nedeljah na planini veliko preveč obiskovalcev, da bi lahko rekla, da grem tja uživat v naravo. Tako sem sredi tedna, sredi dneva, pobrala šila in kopita iz pisarne in jo mahnila proti Kamniku.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Zima na Črnem Vrhu

Cel pretekli teden sem si želela nekam, kjer so smreke še bele. Da bi se šla gužvat na najpopularnejšo gorenjsko planoto, ni prišlo v poštev, četudi je ta v zimskem času izjemno lepa. Še dobro, da Mr. P. pozna vse kuclje med Ljubljano in Ajdovščino, ker je bilo drugih možnosti toliko, da sva komaj izbrala eno. Na koncu je zmagal Črni Vrh nad Idrijo.

Preberi več »
Na potep  |  S kolesom

Tour de Sava

Natanko pred enim letom, na predzadnjo nedeljo v juniju – bila je podobno vroča kot letošnja – sva se odpravila na lahkoten kofirajd ob Savi, ki se je na koncu sprevrgel v triinsedemdeset kilometrov dolgo turo, po kateri sem rabila vsaj en dan počitka. Kljub temu sva se takrat strinjala, da morava zadevo čimprej ponoviti, a je poletje minilo kot bi mignil in želja je obvisela na eni od vej grmovja ob tistem zapuščenem pomolu. Letos se je zgodilo kar samo od sebe – brez načrtovanja poti in brez razmišljanja o datumih. Da je od prejšnje ture preteklo natanko eno leto, sva ugotovila šele, ko sva na skalah ob vodi brskala za slikami iz minulega poletja.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Dopoldanski vzpon na planino Razor

Zadnje čase se od doma veliko prepogosto odpraviva veliko prepozno za kakšen daljši vzpon na kakšen resnejši hrib. A če se nočeš pražiti pod neusmiljeno pripekajočim soncem, je poleti za v hribe pač treba vstati sredi noči. Vsem nedvoumnim dejstvom navkljub tega tudi tokrat nisva storila, sem pa zato izbrala eno nezahtevno, krajšo turo, ki se je sicer izvršila šele po precej dolgi in pestri vožnji do izhodišča. Odpravila sva se na planino Razor.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Od Divjega jezera na Hleviško planino

Če ne bi bila ena od točk v Planinskem dnevniku, vprašanje, ali bi za Hleviško planino sploh kdaj izvedela. A ker je šla telesna pripravljenost iz različnih (pravzaprav le dveh) razlogov v preteklih nekaj mesecih rakom žvižgat, sem za hec odprla knjižico in pobrskala za manj napornimi, ne tako obljudenimi vzponi, ki sva jih doslej – in to povsem po krivem – preskočila. Sploh jih ni tako malo in še precej zanimivi so, a kondicijo se nabira počasi in eden naenkrat bo moral zadostovati. Izbrala sem Hleviško planino.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Na Lubnik iz Škofje Loke

Lahko bi se z avtom zapeljala do vasice Gabrovo ali celo višje do Breznice, od koder bi mi vzpon do koče na vrhu Lubnika vzel kvečjemu kakšnih štirideset minut hoje. Ampak bila sem pri volji in časa sem imela na pretek, pa sem se odločila za daljšo, razgibano in razgledno pot, katere pričetek je bil nikjer drugje kot ob vznožju škofjeloškega gradu.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Iz Vitovelj na Čaven

Ne spomnim se, kdaj sem bila nazadnje nad kakšno goriško vasico tako očarana – v Vitovlje sem se namreč zatreskala takoj, ko sva z glavne ceste, ki iz Ajdovščine pelje proti Novi Gorici, odvila proti južnim obronkom Trnovskega gozda. Dopade se mi izgled starih hiš in opuščenih tovarn, praznih zadrug in propadlih gostiln in četudi me vse od naštetega navdaja z žalostjo, se mi bodo stare fasade, polne zgodb in preteklosti, vedno zdele čudovite. Po ozki cesti, preozki, da bi na njej lahko prehitela kolesarja, sva se med hišicami z že zdavnaj preoranimi vrtovi in njivami in ponekod že cvetočimi drevesi, vzpenjala vse višje. Ko sva dosegla rob vasi in je asfaltno podlago zamenjal makadam, do izhodišča ni bilo več daleč.

Preberi več »