Malo dlje – vselepoinprav.si

Z avtom na Švedsko: dolga pot na sever

Prespala sva v gozdu, na širokem ovinku makadamske ceste, le nekaj korakov stran od jezera, obdanega z rdečimi borovci in velikimi zaobljenimi skalami. Gozd je bil poln borovnic, zato sem jih že prvi večer nabrala polno kukso, tradicionalno samijsko leseno skodelico, ki sva jo pred leti kupila na Finskem. Bilo je prijetno mirno, kljub temu da ob jezeru nisva bila sama: v sosednjem zalivu so ob ognju prepevali taborniki, ob cesti sva srečala mlajši par s strešnim šotorom, podobnim najinemu, na rtu nad jezerom je v starem Volkswagnovem kombiju kampirala družina s Poljske. Na obali, med skalami in borovci ter temno, skoraj črno vodo, je stalo kurišče, okrog njega pa nekaj preprostih lesenih klopi, na katerih sva posedala še dolgo v večer. Mesto ob jezeru, ob katerem sva se znašla, se nama je zdelo kar primeren uvod v štirinajstdnevno potepanje po Švedskem.

Preberi več »

Z avtom na Švedsko: v dnevu in pol do Göteborga

Nazadnje sva se na sever z avtom podala pred tremi leti, na najino prvo, osemnajstdnevno potepanje po Finski. To je bilo krstno kampiranje s strešnim šotorom in od takrat sva ohranila praktično vso opremo, le lestev sva zamenjala za novejšo – ta je teleskopska, ne škripa in ima bistveno boljši oprijem. S seboj tokrat nisva vzela edinole supa, ker ga takrat – kljub dejstvu, da sva se potepala po deželi tisočerih jezer, nisva uporabila niti enkrat. Ko sva potovala na Finsko, sva prečila šest držav in še preden sva se v Talinu vkrcala na trajekt za Helsinke, prevozila že dobrih dva tisoč kilometrov. Tudi tokrat naju je čakala dolga pot na sever, a z nekaj manj kilometri in polovico manj državami. Na voljo sva imela polnih šestnajst dni in rezerviran en trajekt več. In sva spet šla.

Preberi več »

Avstrija | Malo dlje

Belo jezero: poletna osvežitev v Ziljskih Alpah

Ko sva se s Korenskega sedla spuščala v Ziljsko dolino, sva imela do Belega jezera, ki leži na nadmorski višini devetsto trideset metrov, še dobro uro vožnje. Pa jezero v resnici sploh ni tako zelo daleč, le cesta do tja je ozka in ovinkasta, gozdnata pokrajina, posuta z majhnimi vasicami in velikimi pašniki pa naravnost čudovita, zaradi česar sva do največjega koroškega kopališkega jezera, skritega v osrčje Ziljskih Alp, potovala počasi. V Ljubljani je bilo tiste dni peklensko vroče, med visokimi smrekami avstrijske Koroške pa z vsakim višinskim metrom bolj prijetno.

Preberi več »

Hrvaška | Malo dlje

Aprila na morje ali predprvomajski Cres

Na Cresu sem bila nazadnje pred kakšnimi tremi desetletji, pa še to le enkrat, največ dvakrat, če štejem še vožnjo na Lošinj, ki se je ravno tako zgodila nekoč v otroštvu. Mr. P. ni bil še nikoli, zato je bilo raziskovanje največjega hrvaškega otoka že kar lep čas na seznamu. Malo pohajkovanja, malo odkrivanja samotnih plaž, kup dobrih knjig in sladko brezdelje – to je bil plan za štiri prihajajoče počitniške dneve. Ker nikomur od naju ni do pretirane gneče, sva jo tja mahnila še pred prvim majem in ker nimava želje po poslušanju (pre)glasnih sorojakov in njihovih glasbenih preferenc, prenočišča nisva rezervirala ob morju, temveč sredi otoka, v stari, kamniti hiški z vijoličnimi polknicami, vrtom in zunanjim kaminom.

Preberi več »

Hrvaška | Malo dlje

V Istro: Pot sedmih slapov

Ničkolikokrat sva se že peljala skozi Buzet, a se v mestecu s starim jedrom na vrhu griča in novejšim naseljem, ki se razteza ob njegovem vznožju, nikoli nisva ustavila za dalj časa. To je, vse do pred štirinajstimi dnevi, ko sva se odpravila na šestnajstkilometrski sprehod po Poti sedmih slapov, bojda eni najlepših pohodnih poti v Istri, ki poteka vzdolž rek Mirna in Draga in je polna brzic, jezerc, kamnitih korit in kotlov ter, kakopak, slapov. Avto sva pustila ob Istrskem vodovodu, malo naprej od Istrske pivovarne, in jo ob umetnem kanalu reke Mirne mahnila navzgor proti toku.

Preberi več »

Hrvaška | Malo dlje | S kolesom

Parenzana: od Motovuna do Poreča

Ko sva pred dobrima dvema letoma, na prvo nedeljo v februarju, odvozila prvih štirideset kilometrov iz Milj do Sečovelj, sem si za naslednji odsek zaželela kolesarjenja v jasnejšem, predvsem pa toplejšem vremenu. To ni bila samo kaprica, takrat me je resnično prezeblo do kosti. Želja se mi je izpolnila junija lani, na doživljajsko pestri drugi etapi od Sečovelj do Motovuna in kljub temu, da je bilo izjemno toplo in je bila to ena mojih najljubših kolesarskih dogodivščin, sem tudi za zadnji odsek izrazila dve skromni želji: da ne bi bilo tako peklensko vroče ter da bi traso po možnosti odvozila brez gumidefektov. Na drugo marčevsko soboto letos so bile temperature idealne za tovrstno kolesarjenje in prva želja je bila odkljukana.

Preberi več »

Avstrija | Malo dlje | V hribe

Großglockner: po gorski cesti pod Veliki Klek – šest let pozneje

Prvi vikend v oktobru je bilo vreme vse prej kot sončno, zato sva nekje na polovici poti do vznožja najvišje avstrijske gore spremenila smer in jo raje mahnila na bližnjo beljaško cesto. Skoraj sva se že sprijaznila, da bova načrtovani izlet pač morala prestaviti na pomlad, nato pa je prišel naslednji vikend, natančneje dvanajsti oktober, in z njim eden od najlepših dni te jeseni. Ni nama preostalo drugega, kot da izkoristiva verjetno še zadnjo priložnost pred zimo in se po šestih letih znova povzpneva po slikoviti ovinkasti cesti, ki pelje do veličastnega razgleda na mogočni Veliki Klek.

Preberi več »

Francija | Malo dlje

Z avtom na Korziko: z juga na sever

Prvi načrtovani postanek na sedmi dan najinega roadtripa je bil Ajaccio. Do tja sva imela slabo uro in pol vožnje, a se je ta na koncu sprevrgla v dobri dve, ker se je navigacija na neki točki samovoljno odločila, da naju pelje po manj obljudenih in bolj razglednih, a tudi slabše vzdrževanih gorskih cestah. Nekje proti notranjosti, skrita za sosednje vrhove, se je dvigala nesrečna gora San Pietro, ki se je tistega usodnega decembrskega dne leta enainosemdeset za vedno zapisala v zgodovino. Po dveh urah se je pred nama končno odprl zaliv, sredi katerega se je raztezalo glavno mesto. Bila je nedelja dopoldan in očitno dan za tržnico, zato je najin načrt, da se sprehodiva po mestnih ulicah, hitro splaval po vodi. Prostega ni bilo niti enega parkirnega mesta, večina javnih parkirišč pa je imela na vhodu omejitev višine – za vstop sva bila z najinim strešnim šotorom v vseh po vrsti za pičlih nekaj centimetrov previsoka. Naredila sva krog po mestu, nato pa se sprijaznila z dejstvi in jo mahnila naprej. Postanek sva nato naredila v bogato založeni obcestni pekarni na robu mesta. Za par dni sva se znova odpravljala v hribe in zaloge so bile nujno potrebne.

Preberi več »

Francija | Malo dlje

Z avtom na Korziko: s severa na jug

Kljub temu da sva destinacijo letošnjega dopusta določila že pred meseci, sva na koncu karte za trajekt kupila šele dan pred odhodom in nato v istem popoldnevu spakirala vse potrebno za dvanajstdnevno potepanje z avtom in strešnim šotorom. Odločila sva se za trajektno povezavo Livorno-Bastia, ker je ta pot po morju najkrajša, in ker so bili vsi popoldanski trajekti za naslednje tri dni že polni, sva pač izbrala prvega jutranjega. Ta je ponujal zanimivo možnost – nanj se je bilo namreč mogoče vkrcati že večer pred odhodom in prespati v eni od kabin. Priložnost, četudi ne najbolj poceni, je bila preveč mamljiva, da bi jo izpustila in tako sva jo v nedeljo opoldan, dan pred odhodom, počasi, kot se to za poletni dopust spodobi, mahnila proti Toskani.

Preberi več »