vselepoinprav.si

Na potep  |  V hribe

Dolina Vrata: od Aljaževega doma na Luknjo

Ker sva bila pozna, vreme tistega junijskega jutra pa idealno za v hribe, sva bila prepričana, da bo parkirišče pri Aljaževem domu že zelo zgodaj povsem polno – od tam namreč vodi ena od poti na Triglav, to je izhodišče za vzpon na dih jemajoči in med ljubitelji kozorogov priljubljeni Bovški Gamsovec, od doma pa je prav tako mogoč prehod na drugo stran, v Trento. Avto sva zato pustila na parkirišču Na prodih tik pred Mojstrano in se v dolino Vrat odpravila z avtobusom, ki tja vozi večkrat na dan. Parkirišče v Vratih sicer še zdaleč ni bilo polno, a se nama je vseeno zdelo fino, da v Triglavski narodni park nisva pripeljala še enega avtomobila.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Izlet presenečenja: rojstnodnevni vikend na Veliki planini

Dokler nisva na spodnji postaji nihalke v Kamniški Bistrici pobrala ključev od koče, tudi letos nisem vedela, kam greva. Večer poprej mi je bilo naročeno naj spakiram športna oblačila in gojzarje, nato pa sta se pred mano pojavila dva velikanska sedemdesetlitrska nahrbtnika – takšna, kakršnih midva med najino pohodniško opremo nimava. Do izhodišča je dobra ura vožnje, je rekel Mr. P., potem pa bova še kakšno uro hodila. Tako sva se pri spodnji postaji nihalke v Kamniški Bistrici spet usedla v avto in se zapeljala na drugo stran hriba, do parkirišča Ušivec – enega od izhodišč za vzpon na Veliko Planino z njene vzhodne strani. Bil je petek dopoldan in imela sem dopust. Bil pa je tudi dan pred mojim rojstnim dnevom.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

V objemu pohorskih gozdov: s Kop do Ribniškega jezera

Več kot leto in pol je že odkar sva se nazadnje sprehodila do Lovrenških jezer in krepki dve od takrat, ko sva se potepala po Mariborskem (pa Ruškem, Slivniškem in Hočkem) Pohorju in si nato zadala, da se naslednjič odpraviva pohajkovat še po Ribniškem. To sicer niso bile prazne obljube, a se je ta naslednjič zgodil šele konec letošnjega maja, ko ni ne bril leden veter ne pripekala huda vročina, ravno nasprotno: prijetne spomladanske temperature so bile ravno pravšnje za kratke hlače, kratke rokave in dolgo pričakovani sprehod med pohorskimi krošnjami.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Popoldanski vzpon na zasneženo Veliko planino

Pred dobrimi tremi leti je konec januarja zapadla precejšnja količina snega in na Veliki planini je zavladala prava zimska pravljica, podobna tisti, ki se je zgodila v zadnjih dneh letošnjega februarja. Takrat sem se odpravila na poslužbeni solo pohod in bila nad belo idilo in pastelno popoldansko svetlobo tako navdušena, da sem si rekla, da zadevo po naslednjem večjem sneženju zagotovo ponovim. To se ni zgodilo nič prej kot tri leta kasneje, natančneje dva vikenda nazaj, ko sem v popoldansko-večerni sprehod po zasneženih pašnikih prepričala tudi Mr. P.-ja.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Zimski sprehod v Krnico

Glede na to, da so večje (ali vsaj omembe vredne) količine snega v alpskih dolinah zadnja leta prej izjema kot pravilo, sem snežne odeje v nižje ležečih predelih vsakokrat toliko bolj vesela, še posebej če se ta zgodi ravno dan ali dva pred vikendom in so za prihajajoče dni povrh vsega napovedane še nizke temperature, ki bodo zagotovile, da se bo zimska idila nekaj časa tudi obdržala. Že lanskega januarja, ko sva jo na eno od takšnih idiličnih sobot mahnila v Tamar, sem bila navdušena nad zvokom škripajočega snega pod nogami in kuliso mogočnih Julijcev pred sabo. Tokrat ni bilo nič drugače.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Zimski vzpon do planinskega doma na Kališču

Megla naju je tisto jutro spremljala vse do vasi Bašelj, do zadnje gruče hiš, rahlo odmaknjene od ostalih, nato pa se je postopoma razkadila in pred nama se je odprl pogled na Storžič, ki je, bel in dramatično dvigajoč se nad sivo Gorenjsko, deloval kot kakšen mogočen himalajski osemtisočak. Na koncu makadamske ceste, kakšnih deset minut naprej od zaselka Laško, sva pustila avto, v nahrbtnik poleg čokoladnih ploščic in banan zbasala še derezice, zatem pa jo – vesela, da sva našla sonce, na izhodišču pa le še dva druga avtomobila, mahnila navkreber.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Zima v Polhograjcih: iz Vrzdenca na Kožljek

Do Horjula je iz Ljubljane dobrih dvajset minut vožnje. Z avtom, seveda. S kolesom pot traja nekoliko dlje – v tiste konce se namreč ponavadi (in če je le mogoče – po manj prometnih cestah) najraje odpravljava z enoslednimi vozili. To se večinoma odvija v toplejšem delu leta, dasiravno Mr. P.-ju tudi sneg na pobočjih načeloma ne predstavlja večje ovire. Glede na to, da sem si po skoraj desetih letih kolesarjenja končno omislila dolge (predvsem pa tople) kolesarske hlače, se mu morda kdaj v prihodnosti celo pridružim. Tokrat sva se v Polhograjce odpravila kar z avtom. In pohodnimi čevlji v prtljažniku.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Zimski sprehod na Sovno glavo in Vršič vrh

Potem ko je v Ljubljanski kotlini zadnjih nekaj dni neusmiljeno vztrajala megla in sem jaz vztrajno napadala lokalni grič, mi je bilo v nedeljo končno dovolj. Pa ne le po soncu, stožilo se mi je tudi po snegu in tisti pravi zimi, zato sva jo znova mahnila proti Gorenjski. Megla se je razkadila šele malo pred Bledom, v Kranjski Gori je obratovala le ena proga, prekrita s tanko, precej žalostno plastjo umetnega snega, robovi pomrznjenega jezera Jasna pa so se ob desetih dopoldan že začenjali taliti. Konkretnejše zaplate snega so naju pričakale šele na zgornji polovici vršiške ceste, na vrhu prelaza pa je na moje veliko navdušenje zares vladala zimska idila – snega na pretek, nebo pa brez oblačka.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Prvi sneg na planini Zajavornik

Ker smo bili v Ljubljani doslej deležni le ene, omembe povsem nevredne nočne pošiljke snega, o kateri že ob desetih dopoldan ni bilo več ne duha ne sluha, sem si zadnjih nekaj dni, še zlasti pa preteklo soboto, nenadoma močno zaželela sprehoda po zasneženi pokrajini. Na Notranjskem, kjer ga je tisto noč zapadlo največ, ga je že pobralo, za v kakšne resnejše hribe sva bila prepozna in premalo motivirana, zato nama je ostal le še obisk nižje ležečih predelov Gorenjske. Videla sem, da je bil v precej snega sicer še vedno odet Tamar, a ker vem, kakšno vzdušje tam vlada sredi dneva, sem to misel hitro opustila. Naslednja logična izbira je bila Pokljuka.

Preberi več »