Avstrija – vselepoinprav.si

Belo jezero: poletna osvežitev v Ziljskih Alpah

Ko sva se s Korenskega sedla spuščala v Ziljsko dolino, sva imela do Belega jezera, ki leži na nadmorski višini devetsto trideset metrov, še dobro uro vožnje. Pa jezero v resnici sploh ni tako zelo daleč, le cesta do tja je ozka in ovinkasta, gozdnata pokrajina, posuta z majhnimi vasicami in velikimi pašniki pa naravnost čudovita, zaradi česar sva do največjega koroškega kopališkega jezera, skritega v osrčje Ziljskih Alp, potovala počasi. V Ljubljani je bilo tiste dni peklensko vroče, med visokimi smrekami avstrijske Koroške pa z vsakim višinskim metrom bolj prijetno.

Preberi več »

Großglockner: po gorski cesti pod Veliki Klek – šest let pozneje

Prvi vikend v oktobru je bilo vreme vse prej kot sončno, zato sva nekje na polovici poti do vznožja najvišje avstrijske gore spremenila smer in jo raje mahnila na bližnjo beljaško cesto. Skoraj sva se že sprijaznila, da bova načrtovani izlet pač morala prestaviti na pomlad, nato pa je prišel naslednji vikend, natančneje dvanajsti oktober, in z njim eden od najlepših dni te jeseni. Ni nama preostalo drugega, kot da izkoristiva verjetno še zadnjo priložnost pred zimo in se po šestih letih znova povzpneva po slikoviti ovinkasti cesti, ki pelje do veličastnega razgleda na mogočni Veliki Klek.

Preberi več »

Z avtom na Finsko: skozi šest držav do Helsinkov

Na voljo sva imela polnih osemnajst dni, kar se morda sliši veliko, a so ti minevali hitreje kot kilometri, ki sva jih puščala za sabo. Že dolgo si za dopust nisva vzela toliko časa naenkrat in potepanja po Finski sva se oba izjemno veselila, kljub vsem nezgodam, ki so se nama pripetile v tednih pred odhodom. Kupila sva strešni šotor in dva velika strešna zabojnika za shranjevanje, desetlitrski kanister za vodo, novi spalni vreči in zložljivo mizico za kampiranje ter kopico drugih drobnarij, za katere se je šele na poti izkazalo, ali jih res potrebujeva ali ne. Kanister sva napolnila z vodo, strešna zabojnika pa z nekaj osnovnimi živili in v prtljažnik spakirala sup. In sva šla.

Preberi več »

Avstrija | Malo dlje

V naročju Visokih Tur: po dolini Gschlöss do ledenika Schlatenkees

Potem ko sva šla julija za dva dni in enkrat prespat v Visoke Ture, sem si prisegla, da sva se na tako lepo in tako oddaljeno lokacijo zadnjič odpravila samo za eno noč, ker mi je potem vsakič znova žal, da je treba naslednji dan že domov. Na predpraznični oktobrski petek, po službi, torej že krepko v večer, sva rezervirala prenočišče na domačiji v Leogangu. Ker sva lovila zadnje trenutke in ker so se tudi pri naših severnih sosedih začenjale jesenske počitnice, prav veliko možnosti pri izbiri lokacije nisva več imela, a se je vseeno nekaj našlo. In to za dvakrat prespat.

Preberi več »

Avstrija | Malo dlje

Na drugi strani Ljubelja: kopanje v Šentjanškem jezeru

Midva sva ga poimenovala kar Luštnze, ker prvič, ko sva se slučajno ustavila tam, nisva imela pojma, kako se mu reče. In ker se nama je tudi potem, ko sva se izobrazila, da gre pravzaprav za Badesee St. Johann im Rosenthal, za situacije, ko bi se na kakšno od vročih poletnih sobot porajalo vprašanje za spontan izlet na drugo stran Ljubelja, na primer: Kaj če bi se šla danes kopat v… ? – to ime zdelo čisto predolgo.

Preberi več »

Avstrija | Malo dlje | V hribe

V naročju Visokih Tur: Stubnerkogel

Povod za dvodnevni potep med vršace Visokih Tur je bil prispevek na nemški nacionalni televiziji, v katerem je bilo govora (predvsem pa posnetkov) o visečem mostu, ki se razteza med dvema kucljema na gori Stubnerkogel nad smučarsko-zdraviliškim mestecem Bad Gastein. Izlet je bil nekoliko zapoznela izvršitev rojstnodnevne želje, moram pa priznati, da se, dokler se nisva v soboto popoldan po dolgem času spet vozila skozi tiste neskončne avstrijske tunele, nisem zavedala, da Bad Gastein pravzaprav ni tako zelo blizu, kot sem si predstavljala in da bi bilo tam morda smiselno prespati vsaj dvakrat in ne le eno noč. A bila sva na poti, uresničevanje ene mojih želja v polnem teku, napovedane temperature pa v primerjavi z ljubljanskimi naravnost osvežujoče.

Preberi več

Avstrija | Malo dlje

Poletna ohladitev v soteski Čepa

Preden se je lansko zimo v Ljubljani odprla trgovina najslavnejšega švedskega pohištvenega giganta, sva se neštetokrat peljala tam mimo in si najbrž tudi približno tolikokrat zaprisegla, da naslednjič pa res že morava na pohod v to misteriozno sotesko z malce hecnim imenom. Pa se je enkrat mudilo nazaj, spet drugič se je temnilo, nemalokrat sva lovila odpiralni čas trgovine ali pa s seboj enostavno nisva imela primerne obutve. In tako se nikoli nisva ustavila. V soboto nisva nameravala v Ikeo in še toliko manj v Avstrijo, potem pa je Mr. P. predlagal, da bi se morda lahko končno sprehodila po soteski, o kateri je že toliko let toliko govora. In sva šla.

Preberi več »

Avstrija | Malo dlje | Na potep

Na drugi strani Karavank: sobotni potep na avstrijsko Koroško

Poleti se večkrat zgodi, da namesto na morje pobegneva na enega od jezer na sosednjo Koroško. V prvih letih najinih skupnih potepanj sva se večinoma vrtela okrog Celovca in Vrbskega jezera, nato pa sva počasi začela odkrivati manjša, manj obljudena jezerca med Borovljami in Velikovcem. Med Ferlachom in Völkermarktom, če hočete. Jezer, primernih za kopanje je na avstrijskem Koroškem namreč malo morje, a je kar precejšen delež njihove zemlje v zasebni lasti, zato se je pred odhodom pametno pozanimati, kje je sladkovodna osvežitev res mogoča. Tole je eden od predlogov.

Preberi več »

Avstrija | Italija | Malo dlje

Zimska pravljica ob Belopeških jezerih

Nisem ena od tistih, ki ne marajo zime – ravno nasprotno. Ampak če je zima, potem naj bo sneg. In ker ga v Ljubljani ni, sva morala malo višje. A ker je Mr. P.-ja že pred prazniki napadel hud prehlad in še vedno ni čisto taprav, daljši vzponi in visokogorje niso prišli v poštev, pač pa se je za ravno pravšnjo mero ponovoletne rekreacije izkazal lahkoten sprehod okrog Belopeških jezer.

Preberi več »