S kolesom na Vršič

Prijetne zgodnjepomladanske temperature, nebo brez oblačka, Kranjska Gora pa prazna, kot je to mogoče samo sredi tedna. S kolesom je šel v resnici le Mr. P., jaz sem tokrat nastopila v vlogi ekipe spremljevalnega vozila in osebnega fotografa v enem. Ko sem mu na parkirišču enega od praznih kranjskogorskih hotelov pomagala vleči stvari iz avta, je od nekod zapihal hladen veter in ni mi bilo žal, da se nisem pustila pregovoriti, da grem s kolesom tudi jaz. Ne ne, Rozi je za take razmere veliko preveč škoda, sem mu zatrjevala. In sebi tudi.

Preberi več »

Po Kozjanskem s kolesom

Ko sva se avgusta vrnila z moto vikenda na Kozjanskem, sva nemudoma naredila načrt, kako bova v jeseni, ko se bodo kozjanski listavci odeli v pisane barve, v avto vrgla gojzarje, na streho zmontirala kolesi in jo mahnila na Boč in Donačko goro, pa po novi kolesarski stezi vzdolž bodočega Vonarskega jezera. Konec septembra sva v prtljažnik spakirala gojzarje in ruzak in jo mahnila na Boč in Donačko goro. Oktobra je Mr. P. na streho zmontiral kolesi in sva šla po novi kolesarski stezi vzdolž bodočega Vonarskega jezera. In zatem naredila jesenski krog po Kozjanskem.

Preberi več »

Zakladi Slovenije: aktivne počitnice na Koroškem

Če izvzamem druženja lastnikov sfriziranih jeklenih konjičkov na slovenjgraškem letališču pred petnajstimi leti, nihče od naju še ni bil zares na Koroškem, še najmanj pa na počitnicah. In ker je letos pač tako, da se potepamo pretežno po naši mali kokoški, sva čakala na tisti popoln trenutek v sicer precej deževnem poletju in enkrat za spremembo nama je uspelo: ujela sva štiri dni sončnega vremena, idealnega za kolesarjenje, hribolazenje in kopanje v jezerih.

Preberi več »

Bloška

Če bi bila to Mr. P.-jeva solo tura, bi štartal iz Ljubljane in obrnil vsaj kakih sto dvajset kilometrov. Ustavil bi se najmanj na eni kavi s kokakolo in če bi bila kriza, bi v enem od lokalnih kafičev, kjer bi poleg njega na delavniško dopoldne sedela kvečjemu še dva sosedova ata, naročil sendvič toast. Podrl bi par osebnih rekordov, slikal čredo stoičnih krav, pa tudi kakšna dvokrilna vrata, s katerih se je že zdavnaj odluščila barva.

Preberi več »

Polhograjska: vzpon na Pasjo ravan

Mr. P. jo je prevozil že neštetokrat in že neštetokrat me je vprašal, če bi šla z njim. Doslej me ni ne vem kako hudo mikala – večkrat je bilo namreč govora o hudih klancih ter duhá in nogé ubijajoči strmini tik pod vrhom. Ko pa je preteklo soboto odprl svoj mali računalnik in mi pokazal, da sta tako zahtevnost kot tudi trajanje ture praktično identična tisti na Turjak, ki sva jo odvozila štirinajst dni prej, sem mu končno rekla ja.

Preberi več »