vselepoinprav.si

V dolini pod vasico Doberdob, le streljaj od slovensko-italijanske meje, leži presihajoče Doberdobsko jezero. Zaradi lege na kraškem polju njegova gladina močno niha in je v celoti odvisna od količine padavin. V sušnem obdobju voda močno presahne, površina jezera pa se spremeni v močvirje. To je obdobje, ko se je mogoče sprehajati med osušenimi kopicami trave, med katerimi teče ozka rečica, tu in tam pa se skriva kakšna mlaka. To je obdobje, ki traja zdaj.

Nisem ena od tistih, ki ne marajo zime – ravno nasprotno. Ampak če je zima, potem naj bo sneg. In ker ga v Ljubljani ni, sva morala malo višje. A ker je Mr. P.-ja že pred prazniki napadel hud prehlad in še vedno ni čisto taprav, daljši vzponi in visokogorje niso prišli v poštev, pač pa se je za ravno pravšnjo mero ponovoletne rekreacije izkazal lahkoten sprehod okrog Belopeških jezer.

Potem ko sem lanskega avgusta pribrcala na Mangartsko sedlo, sta Mr. P. in Mr. S. spodbudno pripomnila, da Čiklovija ni več daleč. Nato je kot bi trenil minilo skoraj eno leto in prišel skrajni čas, da tudi sama že enkrat doživim to njeno tako zelo opevano lepoto. Medtem ko sta moja sobiciklista eno od najlepših etap poti, ki poteka od Trbiža do Kluž, tu in tam z nekajkilometrskimi dodatki (beri: vzponi – na primer tistim na Mokrine), v raznovrstni družbi ter z bistveno drugačnejšim tempom prekolesarila že neštetokrat, je bil pretekle sobote to moj prvi podvig.

In to tako kot se zagre: s čepico na glavi, piščalko v ustih in zastavo pod roko.

Tam, kjer se Soča izliva v Jadransko morje, je naravni rezervat, v njem pa ptice, nutrije in konji. Pa visoka trava, trstičje in plitva modra voda. Krošnje dreves, ki se zibljejo v vetru, blatne poti in lesene opazovalnice. Majhne ribe in plašne želve. Šipkove jagode in bodičasto grmovje. Močvirnata laguna, po kateri lomasti bolj malo ljudi in ki ji vlada glasna tišina.

Preberi več »