Vse je enkrat prvič, tudi Dolomiti za en dan in če mi česa kdaj ni bilo žal, potem je bila to nedvomno odločitev, da se odpraviva na slabe štiri ure in dobrih tristo kilometrov oddaljeno destinacijo, za en dan in le zato, da prehodiva v jesenskem času eno od lepših planinskih poti v Dolomitih: krožno pot okrog gorske verige Croda da Lago.
Preberi več »
Najmanj enkrat na leto, če ne že v vsakem letnem času, narediva ta krog. Nikoli se ga ne bi mogla naveličati in prav vsako obdobje, pozimi ali poleti, z rumenimi iglicami ali brez, v zelenih odtenkih pomladi ali tik pred poletno nevihto je po svoje čudovito.
Preberi več »
V dolini pod vasico Doberdob, le streljaj od slovensko-italijanske meje, leži presihajoče Doberdobsko jezero. Zaradi lege na kraškem polju njegova gladina močno niha in je v celoti odvisna od količine padavin. V sušnem obdobju voda močno presahne, površina jezera pa se spremeni v močvirje. To je obdobje, ko se je mogoče sprehajati med osušenimi kopicami trave, med katerimi teče ozka rečica, tu in tam pa se skriva kakšna mlaka. To je obdobje, ki traja zdaj.
Preberi več »
Nisem ena od tistih, ki ne marajo zime – ravno nasprotno. Ampak če je zima, potem naj bo sneg. In ker ga v Ljubljani ni, sva morala malo višje. A ker je Mr. P.-ja že pred prazniki napadel hud prehlad in še vedno ni čisto taprav, daljši vzponi in visokogorje niso prišli v poštev, pač pa se je za ravno pravšnjo mero ponovoletne rekreacije izkazal lahkoten sprehod okrog Belopeških jezer.
Preberi več »
Potem ko sem lanskega avgusta pribrcala na Mangartsko sedlo, sta Mr. P. in Mr. S. spodbudno pripomnila, da Čiklovija ni več daleč. Nato je kot bi trenil minilo skoraj eno leto in prišel skrajni čas, da tudi sama že enkrat doživim to njeno tako zelo opevano lepoto. Medtem ko sta moja sobiciklista eno od najlepših etap poti, ki poteka od Trbiža do Kluž, tu in tam z nekajkilometrskimi dodatki (beri: vzponi – na primer tistim na Mokrine), v raznovrstni družbi ter z bistveno drugačnejšim tempom prekolesarila že neštetokrat, je bil pretekle sobote to moj prvi podvig.
Preberi več »
In to tako kot se zagre: s čepico na glavi, piščalko v ustih in zastavo pod roko.
Tam, kjer se Soča izliva v Jadransko morje, je naravni rezervat, v njem pa ptice, nutrije in konji. Pa visoka trava, trstičje in plitva modra voda. Krošnje dreves, ki se zibljejo v vetru, blatne poti in lesene opazovalnice. Majhne ribe in plašne želve. Šipkove jagode in bodičasto grmovje. Močvirnata laguna, po kateri lomasti bolj malo ljudi in ki ji vlada glasna tišina.
Da bo moral biti tempo zaradi moje nizke aktivnosti v zadnjem mesecu po vsej verjetnosti manj kot zmeren, sem ju opozorila že dan pred odhodom, a si vseeno nista premislila, da me vzameta s sabo na tradicionalno jesensko tržaškokraško. Če sta svojo odločitev kasneje obžalovala, ne vem, ampak brez dvoma sem bila naslednji dan jaz tista, ki je potrebovala najdaljši počitek. Preberi več »
Iz Ljubljane v Trst in nazaj se je od devetega septembra znova mogoče peljati z direktnim vlakom. Če greste na tazgodnjega, se malo pred deveto že lahko sprehajate po tržaških ulicah. Midva sva šla. Na kavo, na grič Svetega Justa in na pasto. Tu in tam sva smuknila na kakšno stopnišče in občudovala nabor rastlin tamkajšnjih stanovalcev. Na pomolu Audace sva se kopala v popoldanskem soncu. Če se ob sedmih zvečer usedete na tazadnjega za Ljubljano, se malo pred deseto lahko že sprehajate po ljubljanskih ulicah.
Preberi več »