vselepoinprav.si

Težko bi rekla, da je bila satira že od nekdaj ena mojih ljubših knjižnih zvrsti. Pravzaprav ji, dokler nisem pred nekaj leti odkrila na svojstven način zabavnih zgodbic finskega pisatelja Arta Paasilinne, nisem posvečala pretirane pozornosti. A knjige (po pisanju in še čem) vedno bolj slavnega Finca so na domače – torej slovenske in moje – knjižne police kapljale ena za drugo, sčasoma v vse pogostejših intervalih. Nato se je pojavil Šved Jonasson s svojim prvencem o stoletniku, ki na dan svoje rojstnodnevne zabave spleza skozi okno doma za ostarele in izgine. Moj humoristični knjižni okus je v trenutku poskočil z enega na dva Skandinavca, moja knjižna polica pa bo vsak hip začela pokati po šivih. Ali spojih, če hočete. Navajam peščico razlogov, zakaj.

Neke septembrske sobote, enkrat sredi popoldneva, ko je tahujša poletna vročina že popustila, sva jo z Javorij, kjer so tistega dne ravno podirali drevesa in je bilo parkirišče skoraj prazno, ob izsušeni hudourniški strugi mahnila na Rodico. Ko sva po dobre pol ure dosegla planino Suha, je Mr. P., medtem ko sem jaz zagrizeno lezla med požganim grmičevjem in nabirala srebrno vejevje, poklapano ugotovil, da so se zajetne poletne obiskovalke planinskih pašnikov to sezono že vrnile v dolino.