Ljubljanske zimske radosti, drugič
Ne le v Kosezah, tudi v Tivoliju je bil ta teden cel žur. Zdaj mi je žal, da nimam več tistih starih drsalk. Bi se pa obula pet parov pohodniških nogavic, da bi se noga prilegala tri številke prevelikemu čevlju.
vselepoinprav.si
Iz Korit v Kobarid, iz muzeja v Brda
Bila je zadnja sobota v juliju, nebo brez oblačka in peklensko vroče že ob osmih zjutraj, zato je bila edina smiselna odločitev pobeg nekam na hladno. Na primer Tolminska korita. Preberi več »
Na obisku v Romuniji: iz mesta na podeželje
“A prideta še pred novim letom?” me je v začetku decembra že ničkolikotič vprašala Kristina. “Ja, definitivno prideva še letos!” sem ji brez oklevanja odpisala nekaj trenutkov za tem. Lansko leto in leto pred tem, ko je Kristina stanovala še v Bukarešti, sem bila pri njej na obisku dvakrat: prvič z Matejem, drugič z mami, nekega zgodnjejesenskega dne pa smo se z vlakom zapeljali celo do obale Črnega morja. Pred nekaj meseci se je Kristina preselila na romunsko podeželje in spet sva šla na obisk. Tokrat z avtom.
Preberi več »
Izmenjevalnica ima novo vrečko!
Z bobrom, pižmovko in nutrijo. Po tanovem moja najljubša oz. močno vštric s kitom in nogicami. Hitro iskat, da jih prej ne zmanjka! Preberi več »
Ljubljanske zimske radosti
Temperature deset stopinj pod ničlo imajo občasno lahko tudi kakšno prednost. Zamrznjena Koseški bajer in Tivolski ribnik, na primer – v tem trenutku po vsej verjetnosti najpopularnejši destinaciji ljubljanskih otrok, tako malih kot tistih malo večjih. V Koseze sem skočila nekega (pre)hladnega jutra preteklega tedna, ko še nikjer ni bilo žive duše. Drsanju sem se iz previdnosti raje odrekla, dovolj impresiven je bil že pogled na z belo plastjo prekrito vodo in spokojno modrosivo ozadje. Nekoliko so se mi zasmilili le labodi, race in golobi, ki so v sožitju ždeli na majhni nezaledeneli površini tik ob bregu. Preberi več »
Ratitovec
Na Ratitovec sva nekega davnega marca štartala pri Prtovški cerkvi – izbrala sva pot čez planino Razor, s katere sva v skalah nad seboj oba prvikrat opazila čredo gamsov. Ker je pred kratkim zapadlo nekaj snega, je bilo ratitovško pobočje oblečeno v belo odejo, pot pa že dobro shojena. Bolj ko sva se približevala vrhu, bolj je drselo, hoja brez derez pa vse prej kot lahkotna. Izvedla sva nekaj kaskaderskih padcev v cel sneg ob gazi, bolj za hec kot zares je tu in tam padla tudi kakšna sočna kletvica. Preberi več »
December
December se je začel s pohajkovanjem po Rožniku in okoliških gričih. Nato sem po Viču lovila Plečnika, v rodni vasi pa prvo jutranjo svetlobo. Zadnji teden letošnjega leta sem preživela pri sestri na romunskem podeželju, spotoma pa sem se za par ur ustavila tudi v Budimpešti. Izčrpnejši potopis sledi. Preberi več »
Pozimi po Krasu
Velikokrat se mi zgodi, da se lotim kakšne zadeve in na koncu pomislim – zakaj, za boga, se nisem tega že prej spomnil?
Za strastnega kolesarja ni lepšega od priložnosti, da se lahko za božič usede na kolo. Za nas, Ljubljančane, je to lahko huda muka, saj tak čas pogosto ne vidiš niti prsta pred nosom, da o mrazu sploh ne govorim. A zakaj bi se mučil na kolesu v megli in pri temperaturah pod ničlo, ko pa je tri četrt ure stran pravi raj za zimsko kolesarjenje. Kras! Temperature okoli 10°C (nad ničlo seveda). Sonce. Suhe ceste. Preberi več »