Koncert Plavega orkestra v Veliki Polani na začetku avgusta je lahko pomenil le eno: vikend izlet, na katerem sva prekrižarila dobršen del kokoškine glave in njenega podbradka ter obnovila osnovnošolsko znanje geografije skrajno vzhodnega dela Slovenije. Preberi več »
Ko je tramvaj leta 1901 začel voziti po ljubljanskih ulicah, je bil sprva sila popularen, Ljubljančani pa so novi pridobitvi nadeli številne (ljubkovalne) vzdevke, med drugimi: cvilež, drvarnica, koreta, pocestnica, ropotulja, tisti malo bolj fini, ki so želeli uporabljati lepo slovenščino pa so pogosto dejali: “Gremo se peljat z električno.” Preberi več »
Preden sem pred dobrim letom dni prvič obiskala Romunijo, sem imela o njej podobno predstavo, kot jo ima verjetno marsikateri povprečen Slovenec: v državi je še vedno čutiti posledice socializma, njeno glavno mesto je Bukarešta (ali morda Budimpešta?), nekdanji diktator se je pisal Čeučesku, najbolj znani grozovitež sliši po imenu grof Drakula, ceste so zanič, Romuni pa so slabi vozniki, ki te na vsakem koraku poskušajo opehariti. Če se ne bi sestra lansko jesen preselila v Bukarešto, bi še danes po vsej verjetnosti v podobni smeri razmišljala tudi sama.
Preberi več »
Tople jesenske dneve v oktobru sva izkoristila za kratka potepanja po rodni in tuji grudi in komaj zdaj ugotavljam, da so se prav vsa zgodila severno od prestolnice: najprej sva se še zadnjič to sezono po dveh kolesih zapeljala do Tržiča, nato po štirih prvikrat v Maribor in že ničkolikotič v München, zadnji oktobrski dan pa sva preživela v Julijcih. Nekje vmes sta na vrsto prišla tudi prvi kostanj in rabutanje sosedovih jabolk.
Listam knjigo Po ljubljanskih ulicah in ugotavljam, da o Ljubljani še marsičesa ne vem. Z usod ljubljanskih ljudi in stavb sem presedlala na razvoj prometa in prometne infrastrukture v Ljubljani – zadeva me vedno bolj in vse močneje navdušuje in že mrzlično sestavljam nov knjižnični seznam. Preberi več »
V večino nezasebnih ljubljanskih muzejev je vsako prvo nedeljo v mesecu vstop prost. Če zunaj dežuje, je stvar zares idealna – ne mudi se mi ven na sonce in nimam slabe vesti, ker ne lezem na kak hrib. Če k temu dodam še obisk (po možnosti novoodprte) kavarne, je vikend popoln. Preberi več »
Beograd je mesto, v katerem se vedno nekaj dogaja. Mesto, kjer je na vsakem koraku stojnica z burekom. Mesnim, jasno. Kjer so trafike in pekarne odprte tudi ponoči. Mesto, katerega največji park se vsak večer napolni z mladino, ki sedi na visokem obzidju in ob pogledu na sončni zahod nad sotočjem dveh velikih rek, Save in Donave, klepeta do poznih večernih ur, dokler jih od tam ne preženejo varnostniki. Mesto, v katerem jo je v primeru neplačila javnega prometa čisto mogoče odnesti le z ustnim opozorilom. Preberi več »
Na vrh Slemenove špice se je brez dvoma najlepše povzpeti v jesenskem času, ko rumeno obarvani macesni pred sivo kuliso mogočnih vršacev in po že kar kičasto modrim nebom dobesedno zažarijo. Če vstanete dovolj zgodaj in se par sto metrov nižje še zadržuje megla, pa boste morda posneli nagrajeno fotografijo, ki bo krasila enega od jesenskih mesecev naslednjega planinskega koledarja.
Preberi več »
Ob Tržaški cesti na Viču imamo na razdalji nekaj sto metrov vse, kar naša soseska potrebuje. V nizki, malo slabše vzdrževani stavbi si sledijo novonastali Dnevni center aktivnosti za starejše (pred tem je lokal pripadal trgovini z oblačili po ugodni ceni, ki se danes nahaja dve minuti stran), manjša cvetličarna, pa ena od poslovalnic razvpitega frizerskega salona in trafika, ki si s salonom deli vhod in katere delovni čas se iz danes na jutri lahko spremeni brez predhodnega obvestila. V zameno za to pomanjkljivost je pri simpatičnem gospodu hripavega glasu mogoče plačati položnice z nižjo provizijo kot na pošti. Preberi več »