Da sem mahnjena na kolesa, čivkajo že vrabci na strehi. S sestro sva se s kolesi po vasi podili odkar pomnim. Gor in dol po dvorišču, mimo kapelice, na hrib in nazaj. Danes se jaz drajsam po Ljubljani, sestra pa nekaj vrtljajev stran, po romunskem podeželju. Preberi več »
Ob vikendih redkokdaj kuhava. Naj se popravim: Matej ob vikendih redkokdaj kuha.Ob nedeljah se pogosto povabiva k staršem na kosilo, sobota pa je dan za pico. Pred kratkim sem nekje zasledila reklamo za picerijo Osmica na Nazorjevi ulici, kjer naj bi bojda stregli prvo deep dish pico (torej bogato obloženo in spečeno v visoki posodi) v Ljubljani. Ker pa je takšna pica – tudi po priporočilu hišnega menija – primerna za dve osebi ali več in potemtakem veliko prerazkošna za dva človeka, ki jesta kot eden, sva se odločila, da jo zaužijeva kdaj drugič, z večjo družbo, danes pa dava prednost prav tako slavnim pica rolcam. Preberi več »
Na enotedenskem potepanju po Toskani sva izkusila vse tisto, kar si je pri takšnem potovanju moč predstavljati. Jedla sva hišne testenine, ki jih je doma nemogoče poustvariti. Obiskala znamenita velika mesta ter mesteca na gričkih. Se s spuščeno streho vozila po vijugastih cestah, obdanih z drevoredi iz cipres. Jedla najboljši sladoled na majhnem trgu majhnega srednjeveškega mesta. Se slikala pred nagibajočim se stolpom. Popila neprimerne količine Chiantija. Zaradi pomanjkljivega znanja italijanščine v trattorii, nabasani z lokalci, ki so prišli na kosilo, jedla tripe. Preberi več »
Privlači me mariskaj skandinavskega. Tudi knjige. Sicer ne tiste z brutalnimi umori, ker zaradi njih ne morem zaspat, zato se jim rajši izogibam. Obožujem Paasilinno in Jonassona. In po novem tudi Knausgårda. Zakaj? Ker me je ob branju prvega dela njegove avtobiografije oziroma – morda bolje – necenzuriranih dnevniških zapiskov z naslovom Moj boj neštetokrat zadelo: Točno to sem ničkolikokrat hotela reči, pa nisem našla pravih besed ali Svojih občutkov glede te zadeve sama ne bi mogla bolje opisati ali Kako lahko nekdo v tako specifični situaciji občuti isto kot jaz? Vedno sem mislila, da je z menoj nekaj narobe. Preberi več »
Izvzemši 15-minutni postanek na glavni železniški postaji pred nekaj meseci, v Mariboru še nisem bila. Res ne vem, zakaj ne. Včeraj pa sva se po spletu okoliščin znašla v tistem koncu – nikamor se nama ni mudilo, pred nama je bilo še celo popoldne. ‘Pa si poglejva Maribor,’ sem rekla. Roko na srce, niti pomislila nisem, da bi se v Mariboru sploh lahko zamudila toliko časa. Rojena Ljubljančana sva se tako s povprečnimi osrednjeslovenskimi predsodki in popolnoma brez pričakovanj odpravila pogledat mesto. Preberi več »
