Že dolgo sem imel v načrtu prekolesariti traso maratona Alpe. Sto osemintrideset kilometrov dolga pot je zame kar velika, spoštovanja vredna preizkušnja, ki jo številni izkušeni rekreativni kolesarji odpeljejo za šalo. S pravo kombinacijo kondicije in trme verjetno res ni ovir. Lahko bi se prijavil prav na maraton, ampak mi kolesarjenje v takšnih množicah enostavno ne odgovarja. Rajše imam kolesarjenje z dobrimi prijatelji, tako čisto na lagano.
Preberi več »
Prva letošnja stokilometrska kolesarska preizkušnja me je vodila po poteh Petra Klepca. Kot ponavadi je za traso poskrbel Tomaž. Vremenska napoved je kazala na lepo in toplo vreme in s tem predstavljala idealne pogoje, da dodobra stestiram moj novi beli dres.
Preberi več »
Ko mi je avtorica bloga poslala poročilo o oddaljenosti (kot ponavadi, ko me virtualno zasleduje na potovanjih), sem se počutila kot majhen hobit. Portugalska je najdlje, kar sem kadarkoli bila od doma, okroglih 2.100 kilometrov od Ljubljane, do novega romunskega doma pa še plus tisoč.
Preberi več »
Za cesto na Mangartsko sedlo sem prvič slišal nekaj let nazaj. Pozno, vem. “Pa kje živiš, človk?!” K temu je verjetno pripomoglo dejstvo, da v otroštvu nismo ravno veliko hodili na izlete. V največji meri pa pomoje kampanjsko učenje v srednji šoli. Sem že kdaj omenil, da sem imel geografijo za maturo? Razmere so se malenkost izboljšale, ko sem imel svoj prvi (in edini) avto. Drastično pa se je zadeva spremenila, ko sem spoznal cenjeno avtorico tegale bloga, ki me je zvlekla na prenekateri izlet in potovanje.
Ko mačke ni doma, miši plešejo, v mojem primeru pa: ko mačke ni doma, grejo miši od hiše. Moja boljša polovica je šla na morje in da mi ne bi bilo dolgčas, sva se z Rokom odločila, da narediva en krog po Dolomitih. Best driving road in tako naprej. Preberi več »
Ljubljanski cestni kolesarji poleti po ohladitev večinoma rinemo v hribe. Dobro uro stran je Kranjska Gora, izhodišče na prelaz Vršič, tisti z dobro kondicijo pa naredijo kar cel krog naprej skozi Bovec, Log pod Mangartom, po cesti na Mangartsko sedlo, čez prelaz Predel in mimo Trbiža spet nazaj v Kranjsko Goro. Preberi več »
Velikokrat se mi zgodi, da se lotim kakšne zadeve in na koncu pomislim – zakaj, za boga, se nisem tega že prej spomnil?
Za strastnega kolesarja ni lepšega od priložnosti, da se lahko za božič usede na kolo. Za nas, Ljubljančane, je to lahko huda muka, saj tak čas pogosto ne vidiš niti prsta pred nosom, da o mrazu sploh ne govorim. A zakaj bi se mučil na kolesu v megli in pri temperaturah pod ničlo, ko pa je tri četrt ure stran pravi raj za zimsko kolesarjenje. Kras! Temperature okoli 10°C (nad ničlo seveda). Sonce. Suhe ceste. Preberi več »
“Hecno, da ti je všeč ta čokolada, zame ima okus po komunizmu,” pravi moj romunski kolega in se na moje veliko veselje tudi zaheheta. Veselje pravim, ker na srečo ne spada niti v vse številčnejšo skupino nostalgikov niti med najbolj razočarane nad komunistično zapuščino. Kljub temu ga je ponovna zmaga PSD* na decembrskih parlamentarnih volitvah tako razjezila, da že ves mesec padajo pol-šale o emigraciji v Kanado.
Preberi več »
Ura je bila sedem zjutraj, ozračje zunaj hladno in okoli ničle, zaradi inverzije pa tudi megla, tako kot vsako zimo v Ljubljani. Rok me je že čakal pred blokom; čez vse možne sloje kolesarskih oblačil sem si oblekel trenirko in usnjeno jakno ter se odpravil v klet po kolo in vse ostalo kar spada zraven. Za ta poseben podvig sem svoje nedavno na novo prebarvano kolo prejšnji dan tudi lepo očistil in podmazal najvažnejše. Rok je imel svoje gorsko kolo že na strešnem prtljažniku, jaz pa sem svojega cestaka zbasal v avto – and off we went…