Maribor
Izvzemši 15-minutni postanek na glavni železniški postaji pred nekaj meseci, v Mariboru še nisem bila. Res ne vem, zakaj ne. Včeraj pa sva se po spletu okoliščin znašla v tistem koncu – nikamor se nama ni mudilo, pred nama je bilo še celo popoldne. ‘Pa si poglejva Maribor,’ sem rekla. Roko na srce, niti pomislila nisem, da bi se v Mariboru sploh lahko zamudila toliko časa. Rojena Ljubljančana sva se tako s povprečnimi osrednjeslovenskimi predsodki in popolnoma brez pričakovanj odpravila pogledat mesto.
Mimo tržnice in trgovine z jugonostalgičnimi predmeti sva se najprej spustila do Drave. Vsi televizijski prispevki o tem delu mesta so se izkazali za resnične – levi breg Drave je namreč preplavljen z labodi in racami. Kosilo sva pojedla na Lentu v izredno hip restavraciji z burgerji in zrezki na žaru, nato pa sva se sprehodila do Stare trte, kjer je en iks bend s prav konkretno opremo preigraval ljudske pesmi s sočnimi besedili v nekoliko bolj rokerski izvedbi. Mestno vzdušje nama je postajalo vse bolj všeč. Zavila sva navzgor proti Glavnemu trgu.
Potem se je začelo. Če nekoliko pretiravam, sva doživela pravi kulturni šok. Pravzaprav sploh ne pretiravam – bila sva histerično navdušena. Ker imava navado, da bolj ali manj vsako mesto primerjava z Ljubljano, tudi tokrat ni bilo nič drugače. Za začetek so na naju naredile vtis široke mariborske ulice, lahko bi jim rekla kar aleje, ki jih obdajajo stavbe iz nekega drugega časa in teh ni malo. Pravzaprav sem imela občutek, kot da sem nekje, kjer mi ne dela internet, ker imam izklopljeno podatkovno gostovanje. K temu so prav gotovo pripomogli pločevinasti kioski in stojnice s kostanjem, ki so se vrstile pod drevesi na Trgu svobode. Takšne ulice v Ljubljani pač nimamo. Pa tudi stojnic ne. Matej je komentiral, da ga vse to spominja na prostorsko ureditev nekaterih avstrijskih in nemških mest, ki so mu tako zelo pri srcu. Meni se je enostavno zdelo lepo. Verjetno zato, ker tega še zdaleč nisem pričakovala.
Fascinirala me je Velika kavarna na Glavnem trgu – mogočna stavba, zgrajena pred prvo svetovno vojno (istega leta kot Stari most), ki je vmes za nekaj desetletij izgubila svojo namembnost, s tem pa tudi precej čara, saj je v njej deloval Casino, služila pa je tudi kot razstavni prostor v času Evropske prestolnice kulture. Danes je v njej Salon uporabnih umetnosti. Kljub temu, da je njegova zasnova daleč od prvotne, pa del prostora zaseda simpatična kavarna s pisanim naborom pohištva iz nekega drugega, modernejšega, a še vedno preteklega obdobja. Obdana s knjigami, razstavnimi dizajnerskimi kosi in zgodovinskim pohištvom, bi tam brez težav lahko preživela celo popoldne.
Mesto se lahko ponaša z ogromnim parkom, ki je povsem drugačen od Tivolija – morda mi je ravno zato tako všeč. V parku imajo – reci piši – celo svoj akvarij. Ob parku si po prenekateri ulici ena za drugo sledijo stare vile. Tudi mariborska reka je širša od ljubljanske in ladje, ki plujejo po njej, večje, najde pa se tudi kakšen konkretnejši most. Mogočnejši so se mi zdeli celo univerza ter kristalni lestenci v nežno osvetljeni avli narodnega gledališča. (Žal zadnji) mestni kino z udarnim imenom Kino Udarnik pa je naravnost imeniten.
Če si sposodim Matejeve besede, ima Maribor vse, kar v Ljubljani pogrešam. Rada imam Ljubljano. Če pa bi se za Mariborom pele še Alpe, bi bil zlahka najlepše mesto na svetu. Res ne vem, zakaj ne.