vselepoinprav.si

Malo dlje  |  Romunija

Na obisku v Romuniji: Caraorman, skriti biser v delti Donave

Tokrat v zasedbi mami, Mr. P. in moja malenkost, smo do končne destinacije na vzhodu Evrope znova potovali cel dan, a se tja za spremembo nismo odpravili z avtom. No, vsaj ne v celoti. Po že tradicionalno zgodnjem odhodu iz Ljubljane in jutranjem letu iz Trevisa, smo ob enajstih dopoldan pristali v Bukarešti, kjer nas je s sendviči v vrečki in kavo v rokah pričakala moja draga sestrica – prijazna in ustrežljiva kot vedno, a je šlo to pot bolj za vprašanje časa: lovili smo namreč še zadnjo ladjo, ki je v petek popoldan peljala v osrčje delte Donave. Do Tulcee, pristanišča na zahodni obali Črnega morja, kjer smo zamenjali že četrto prevozno sredstvo (peto, če štejem letališki avtobus), je bilo iz Bukarešte še štiri ure in pol vožnje.

Preberi več »
Hrvaška  |  Malo dlje  |  S kolesom

Parenzana: iz Sečovelj do Motovuna

Ko sva lanskega februarja odvozila prvih štirideset kilometrov iz Milj do Sečovelj, sem imela le eno željo: da naslednji odsek prekolesariva, ko bo vsaj dvajset stopinj nad ničlo, brez burje in sončno. Tak dan je bil za Primorsko napovedan preteklo soboto in v Sečovljah sva avto zaklenila nekaj čez pol deveto zjutraj. Nisva ravno hitela, a sva vseeno želela začeti zgodaj, še preden je poznopomladansko sonce dodobra razgrelo rdečo istrsko zemljo. Bilo je čudovito jutro in takoj ko sva na mejnem prehodu Plovanija odvila z glavne ceste, sva se z navdušenjem pognala v hrib.

Preberi več »
Italija  |  Malo dlje  |  S kolesom

Po trasi nekdanje železniške proge Kozina-Trst

Destinacijo sobotnega kolesarskega izleta sem izvedela šele, ko sva na robu Kozine, na makadamskem parkirišču, kjer opoldne ni bilo žive duše, zaklenila avto. Dejstvo, da sva se odpravljala na necestno turo, bi mi Mr. P. sicer težko prikril, res pa je, da rekreativne poti, speljane po trasi opuščene železniške proge Hrpelje-Kozina-Trst, nisem poznala in se mi ni niti približno sanjalo, kaj me čaka. Bilo je sončno, zato je Mr. P. oblekel kratke rokave. Zaradi rahlega vetra je bilo tudi malce hladno, zato sem nase navlekla dolge. In sva šla.

Preberi več »
Malo dlje  |  Norveška

Pozimi na Norveško: Tromsø

Petdnevne zimske počitnice na visoki sever Evrope so se začele z zgodnjim jutranjim letom z Brnika v Zürich. Züriško letališče naju je (tako kot pred dobrimi šestimi leti mesto samo) navdušilo s svojo arhitekturo ter neskončno ponudbo slastne čokolade in bleščečih ročnih ur. Od tam sva nato letela naravnost v Tromsø, mestece na severu Norveške, ki se ga je – ne zaradi njegovega izgleda, pač pa zaradi hitro rastoče trgovine v začetku devetnajstega stoletja, del katere je predstavljala tudi najmodernejša garderoba žena bogatih mestnih trgovcev, uvožena naravnost iz francoske prestolnice – prijel vzdevek severni Pariz. Takšnih midva sicer nisva vzela s sabo, da pa sva v kovček lahko zbasala vsa zimska oblačila, predvsem pa Mr. P.-jeve gojzarje, celih osem številk večje od mojih, potovanje le z ročno prtljago tokrat ni prišlo v poštev.

Preberi več »
Malo dlje  |  ZDA

Z avtom po zahodu ZDA: Washington

Takoj zatem ko sva v Portlandu prečila reko Kolumbijo in s tem zamenjala še zadnjo zvezno državo, se mi je nemudoma zazdelo vse drugače: pokrajina je postala bolj divja in še bolj zelena kot v Oregonu, hiše manj popolne in njihova okolica manj urejena, ljudje pa bolj samosvoji in vidno bolj zadržani. Vse je delovalo vedno bolj severnjaško, skoraj kanadsko, če kaj takega sploh obstaja. Konec koncev se je ozračje shladilo vsaj za deset stopinj, midva pa sva se meni nič, tebi nič znašla v Vancouvru.

Preberi več »
Malo dlje  |  ZDA

Z avtom po zahodni obali ZDA: Oregon

Naravne danosti Kalifornije so navdušile tako mene kot Mr. P.-ja in zdelo se mi je nemogoče, da bi bila obala Oregona lahko kaj dosti drugačna od kalifornijske. Navdušenje je bilo ravno zato še toliko večje. Kmalu zatem, ko je mimo naju švignil mavrični napis, ki je oznanjal, da sva vstopila v deželo bobrov (najpopularnejši vzdevek Oregona se namreč glasi The Beaver State), je obala, ob kateri sva vozila, postala še bolj divja, klifi bolj odsekani, morje bolj razpenjeno. Vzdolž plaž, dolgih tudi po več kilometrov, so se dvigale peščene sipine, porasle s suho rumeno travo, iz morja so štrleli črni osamelci, gozd pa je nemalokrat segal vse do obale. Nebo je bilo brez oblačka, cesta skoraj povsem prazna, na radiu pa je country popevke zamenjal christian rock.

Preberi več »
Malo dlje  |  ZDA

Z avtom po zahodni obali ZDA: San Francisco

Iz zelenega, do potankosti urejenega Pleasantona, kjer bi se celo motel, v katerem sva prespala, lahko primerjal s kakšnim boljšim trizvezdičnim hotelom, sva se zgodaj zjutraj odpravila v dobrih petinštirideset minut oddaljeni San Francisco. Vroče, suhe in gole pokrajine je bilo le še za vzorec – na drugi strani Obrežnega gorovja je vladala zelena barva in ko se je pred nama pojavil še zid megle, sva vedela, da nisva več daleč: iz Oaklanda na notranji strani zaliva sva se čez Bay Bridge, nato pa mimo visokih steklenih stolpnic finančnega okrožja spustila v center mesta, kjer je bilo ob desetih zjutraj deset stopinj in za dolge rokave.

Preberi več »
Hrvaška  |  Malo dlje  |  Na potep  |  V hribe

Čudovita Čičarija: krožna pot po vrhovih južnega grebena

Do izhodišča za pohod po južnem hrbtu Čičarije je iz Ljubljane kvečjemu uro in pol vožnje. V primeru, da uporabiš avtocesto, se razume, in avto, primeren za vožnjo po le-tej. Ker smo za prevozno sredstvo tokrat izbrali malega skoraj starodobnika lovsko zelene barve, ki ni imel ne vinjete ne do konca izpeljanega servisa, so v poštev prišle le lokalne ceste. Na zadnjih sedežih je bilo komaj dovolj prostora, da sem lahko bolj ali manj normalno sedela, pa še to le na sredini, sredinski varnostni pas pa je premogel le en, spodnji trak. Vožnja po stari Primorki, nato pa po ozkih cestah, ki se vijejo od Kozine proti Hrvaški in še naprej, je bila pravo doživetje.

Preberi več »
Malo dlje  |  ZDA

Z avtom po zahodu ZDA: narodna parka Sequoia in Yosemite

Najini ameriški prijatelji so pot od Los Angelesa do vznožja Sierre Nevade opisali kot dolgo in nespektakularno, pokrajino, po kateri bova vozila, pa ravno in nezanimivo, a izjemnega pomena za gospodarstvo Kalifornije. Sprva široka, večpasovna mestna vpadnica, razbeljena od poletne vročine, je kmalu prešla v dvopasovnico z rumeno črno po sredini, zelene palme pa so zamenjala suha rumena polja, med katerimi se je vila črna cesta. Nad nama se je odpiralo sinje modro nebo brez enega samega oblačka in menjava pokrajine, nenadna in precej kontrastna, se nama je zdela vse prej kot dolgočasna.

Preberi več »