vselepoinprav.si

Ko sva pred dobrima dvema letoma, na prvo nedeljo v februarju, odvozila prvih štirideset kilometrov iz Milj do Sečovelj, sem si za naslednji odsek zaželela kolesarjenja v jasnejšem, predvsem pa toplejšem vremenu. To ni bila samo kaprica, takrat me je resnično prezeblo do kosti. Želja se mi je izpolnila junija lani, na doživljajsko pestri drugi etapi od Sečovelj do Motovuna in kljub temu, da je bilo izjemno toplo in je bila to ena mojih najljubših kolesarskih dogodivščin, sem tudi za zadnji odsek izrazila dve skromni želji: da ne bi bilo tako peklensko vroče ter da bi traso po možnosti odvozila brez gumidefektov. Na drugo marčevsko soboto letos so bile temperature idealne za tovrstno kolesarjenje in prva želja je bila odkljukana.

Avto sva pustila ob vznožju Motovuna, na istem makadamskem parkirišču, kjer sva prejšnjikrat zaključila (oziroma sem tam zaključila jaz) in ki prikladno leži tik ob trasi Parenzane. Navduševala sem se nad belo cvetočimi grmovnicami in drobnimi češnjami z roza cvetovi, ki so naju spremljale že odkar sva se spustila v dolino reke Mirne, in okrog Motovuna ni bilo nič drugače. Vzpon na mestece na hribčku sva tokrat izpustila in ob njegovem severovzhodnem vznožju zapeljala naravnost na Parenzano. Makadamska cesta, polna blatnih luž, nad čemer se je navduševal zlasti Mr. P., je počasi zavila okrog hriba in ko sva za seboj pustila redek gozd in gosto grmičevje, se je pred nama odprl pogled na mestno veduto še z druge strani. Kmalu zatem sva se znašla pred dvesto dvaindvajset metrov dolgim tunelom Motovun, edinim na tem odseku, nato pa znova zapeljala v hosto. Makadamska cesta se je zlagoma vzpenjala, vozila sva počasi in zase lahko rečem, da sem v vožnji skozi mirno, počasi prebujajočo se spomladansko pokrajino neizmerno uživala. Z viadukta Sabadin se je odprl razgled na neposeljeno gozdnato dolino, potem pa sva, na urejenem postajališču v bližini lovske koče, od koder se je znova odprl pogled na Motovun, naredila prvi postanek.

Dokler je sijalo sonce in so bile mišice še ogrete, je bilo posedanje na klopci s francosko štruco v eni in čajno pašteto v drugi roki prav prijetno, ko pa je veter nad naju prinesel oblak (in je zmanjkalo še kruha) je bil čas, da jo mahneva naprej. Dobrih dvajset minut kasneje sva dosegla Vižinado, zaspano vasico s starim vaškim jedrom pod glavno cesto, ki je v soboto opoldne bolj ali manj samevala. Naredila sva par krogov okrog kamnitega vodnjaka, nato pa v kafiču – enem od številnih, poimenovanih po trasi, po kateri sva vozila, spila prvi kavi, a naju je tudi tokrat naprej kmalu pregnal veter. Na koncu vasi sva spet zavila na makadam in s tem začela zadnji, meni najlepši del etape. Pa ne le zato, ker se je pot od tam naprej večinoma spuščala le še navzdol.

Vozila sva med vinogradi in oljčnimi nasadi, vzdolž sveže preoranih njiv, po praznih gozdnih poteh in ozkih travniških kolovozih, katerih podlaga je iz črnosive že zdavnaj prešla v rdečerjavo. Z vsakim prevoženim kilometrom je Mr. P.-jev hrbet postajal bolj blaten, barva njegovega kolesa pa na nekaterih mestih skoraj neprepoznavna. Izza oblakov se je znova prikazalo sonce in rahel vetrič, ki nama je zdaj pihal v hrbet, se je izkazal za precej prijetnega in dokaj priročnega. Ko so oljke zamenjali borovci, sva na robu enega od travnikov tik pred Novo vasjo v daljavi zagledala morje.

Od tam je bilo do Poreča le še nekaj kilometrov in peščica razpršenih istrskih vasic. V mesto sva se pripeljala po glavni cesti, mimo končne postaje nekdanje ozkotirne železnice, po kateri je vlak iz Trsta (in nazaj) v začetku prejšnjega stoletja vozil ljudi, sol, moko, olje in vino, sadje in zelenjavo, pa tudi istrski kamen, apno in les. Naredila sva krog po rivi in nekaj ovinkov po gladkih mestnih ulicah, ki se jih v živo spomnim še iz otroštva, le da so bile takrat, na vrhuncu poletne sezone, polne turistov in prodajalcev sladoleda, zdaj pa skoraj povsem prazne.

Po pripetljajih iz druge etape lansko poletje se Mr. P. tokrat ni pustil presenetiti in je s seboj v nahrbtniku ves čas tovoril tri rezervne zračnice, komplet za krpanje le-teh, dva vzvoda za snemanje plašča, vsaj eno večnamensko orodje ter akumulatorsko zračno tlačilko. Na srečo nisva potrebovala ničesar od naštetega (s čimer je bila izpolnjena tudi moja druga želja), četudi bi si Mr. P. želel nasprotno in to samo zato, da bi bilo teh dodatnih nekaj kilogramov vsaj vredno tovoriti vseh dvainštirideset kilometrov izpod Motovuna. Pač pa sem bila kmalu zatem presenečena jaz, ko je pred malim butičnim hotelom na eni izmed mestnih uličic naznanil, da se tistega dne še ne vračava domov. Tako sem, medtem ko se je on (tokrat z osebnim šoferjem in ne s kolesom, tako kot prvič in drugič) vrnil po avto, jaz smuknila v prvo nadstropje, v sobo z udobno posteljo, vročim tušem in pogledom na ulico. S tem sva po dobrih dveh letih zaključila najino trodelno parenzansko epopejo in težko bi se odločila za najljubši odsek, ker je bil vsak po svoje čudovit, vsi po vrsti pa polni dogodivščin. Če vprašam Mr. P.-ja, pa ima eno samo željo: da bi celotno, sto triindvajset kilometrov dolgo pot prevozil še v enem kosu.