vselepoinprav.si

Občasno posežem po kakšni srhljivki. Kdaj pa kdaj po priporočilih znancev, pogosto ob vsesplošni evforiji knjigožerskega bralstva, ki vznikne ob izidu kakšne nove knjige. Zadnjikrat sem se z Jezerom Tadeja Goloba kar dobro opekla. Pravzaprav me je pustil precej hladno. Mogoče ravno zato tudi pri Hawkinsonovi nisem imela pretirano visokih pričakovanj, a sem nato Dekle na vlaku prebrala na dah. In s tisto ravno pravšnjo mero napetosti, ob kateri je pred spanjem malce neprijetno ugasniti luč.

Simon Popek je na Twitterju zapisal, da je Dekle na vlaku “perfektna plaža […] malo krimi, malo chick-lit, malo domestic issues“. To je to. Poletno branje s pridihom trilerja, krimič, ki to v bistvu ni. Jezik je enostaven, vsebina nezahtevna, liki pa ravno prav zoprni, da ti zlezejo pod kožo. Izpis sta si prislužila sledeča odstavka:

“V svoji stiski sem se počutila odmaknjeno. Postala sem osamljena, zato sem malo pila, potem malo več, in nato sem postala še bolj osamljena, ker se nihče ne druži rad s pijancem. Pila sem, ker sem izgubila, in izgubila sem, ker sem pila. Moja služba mi je bila všeč, čeprav nisem imela bleščeče kariere, a celo če bi jo imela, naj bom poštena – pri ženskah se še vedno resnično ceni samo dvoje: njihov videz in vloga matere. Če nisem lepa in ne morem imeti otrok, kaj sem potem? Ničvredna.

…

To je torej tisto, okoli česar zganjamo tak cirkus! Nikoli prej nisem čutil takšne ljubezni! Najsrečnejši dan v mojem življenju! Pomislila sem, da je to napisal vedoč, da bom jaz videla, da bom brala te besede, ki me bodo ubile, pa je vseeno napisal. Ni mu bilo mar. Staršem ni mar nič drugega kot njihovi otroci. Oni so središče vesolja, so edino, kar res šteje. Nihče drug ni pomemben, nikogaršnje trpljenje ali veselje ni važno, nič od tega ni resnično.”

Če si avtorica s stigmatizacijo Bošnjaka kot verjetnega zločinca ne bi pridelala velike črne pike, bi bila knjiga resnici prav super. Ni ravno Stephen King,  je pa boljša od Jezera.