vselepoinprav.si

Avto sva pustila v Kopačnici, pri starejšem gospodu, ki nama je, ko sva ga vprašala, kje bi lahko našla izhodišče za vzpon na uro in pol hoda oddaljeni Ermanovec, brez pomislekov odstopil prostor na svojem dvorišču. V vasi, ki jo je v resnici sestavljalo le nekaj hiš, sva bila prvič in takoj sva se počutila domače. Medtem ko sva si obuvala gojzarje, smo si izmenjali nekaj besed, potem se je gospod vrnil h košnji, midva pa sva vzela pot pod noge. Stranska cesta je prešla v ozek kolovoz, ob katerem se je vsake toliko pojavila skladovnica. Na eni od njih se je na dopoldanskem soncu pražil dvajsetcentimetrski zelenec z modro glavo. Travniki in njive so kmalu prešli v gozd in pot v vse ožji grapi se je zlagoma začela vzpenjati.

Po slabih osmih letih se tisoč dvesto petdeset kilometrov in v povprečju štirinajst ur vožnje pravzaprav sploh ne zdi več tako zelo daleč. Danes se pač usedemo v avto in gremo. Čas potovanja je načeloma odvisen od treh stvari: števila postankov (ki so navadno pogojeni s številom potnikov pa tudi vozil), gneče na cestah in najbolj obljudenem madžarsko-romunskem mejnem prehodu (ta je tam praktično neizogibna), konec koncev pa tudi od vozila samega. Sicer se je za najbolj udobnega doslej izkazal najin zvesti Šved, a tudi z malo rdečo Dacio se da na tako dolgo pot in v resnici je prav zabavno. A tokrat je bilo to njeno poslednje potovanje, njen šestnajsturni spomladanski labodji spev.

V soboto je bilo čudovito vreme in Mr. P. se je namenil odkolesarit tradicionalno brkinsko spomladansko turo, ki je najlepša ravno v času cvetenja jablan. Ker imam sama trenutno za takšne podvige čisto premalo kondicije, si mu nisem upala pridružiti, a je bil dan veliko prelep, da bi ostala v Ljubljani. Odprla sem zemljevid, okrog Mr. P.-jevega izhodišča naredila krog v radiju trideset minut vožnje in na koncu izbrala Čičarijo.

Vedno se rada potepam po obali Tržaškega zaliva, še posebej zgodaj spomladi, ko še ni gneče, vročine ali obojega. Že pred leti mi je k srcu močno prirasel Naravni rezervat ob izlivu Soče z vsemi svojimi preraščenimi stezami, naplavljenim lesom in sumljivo šumečim trstičjem vred. Tako sva na velikonočni ponedeljek spet vozila po dolgi, ravni cesti, vzdolž katere so se nizale samotne kmetije, za njimi pa so se raztezala zelena polja in do popolnosti urejene njive. Pihalo je, a me to ni motilo. Končno sem bila nazaj.

To ni bilo zasebno potovanje, zato za raziskovanje mesta, kaj šele njegove širše okolice, v resnici nisem imela nobenega časa. Potem se je zadnji dan, spontano in povsem nepričakovano, kot se to v takih situacijah rado primeri, odprlo okno z nekaj prostimi urami in zgodile sta se dve stvari: kratek izlet na sever in še krajši obisk mestnega središča.

Ni se zgodilo prvič, da naju je prispevek v eni od oddaj informativno-izobraževalnega programa nacionalne televizije tako zelo navdušil, da sva predstavljeno lokacijo nemudoma dodala na nenehno rastoči, nikoli dokončan seznam še neosvojenih hribov, manj znanih in še manj obljudenih krajev ter bližnjih in malo manj bližnjih držav, ki bi si jih želela obiskati, po možnosti v ne tako daljni prihodnosti. To je razmeroma dolg spisek, na katerem se ves čas pojavljajo nova imena, sem ter tja pa nama kakšnega od njih uspe tudi odkljukati. Osmi februar je bil dan, ko sva naredila eno od kljukic.

Potem ko je obilno sneženje v zadnjem tednu januarja planino odelo v belo in so slike zimske idile na moj telefon letele z vseh koncev, nisem zdržala niti do vikenda. Prvič, ker mi je bilo ob sončni napovedi jasno, da bodo smreke kmalu izgubile svoje bele plašče in drugič, ker je ob sobotah in nedeljah na planini veliko preveč obiskovalcev, da bi lahko rekla, da grem tja uživat v naravo. Tako sem sredi tedna, sredi dneva, pobrala šila in kopita iz pisarne in jo mahnila proti Kamniku.

Midva greva na morje najraje izven sezone. V praksi to pomeni, da se na slovensko obalo – pa še to ne z namenom, da bi se kopala – odpraviva približno enkrat na leto. Lansko zimo, na eno od oblačnih februarskih sobot, sva se sprehodila po Mesečevemu zalivu in jo zatem mahnila še v Piran. Letos sva se na eno najlepših nedelj v januarju odpravila v Izolo.

Lanski božič so oni prišli k nam in skupaj smo v Brezju preživeli pol decembra in še prvo polovico januarja. Letos sva za praznike midva obiskala njih. To je bil njihov prvi božič v novi hiški in imeli smo vse, kar se za tako priložnost spodobi: velikansko smreko z raznobarvnimi okraski, pod njo pa kopico daril, majhnih in velikih, vključno z leseno železnico, ki se je izpod smreke vila po celi dnevni sobi. Jedlo se je ves čas in to ne malo, sarme so bile na meniju vsaj petkrat. Po novem letu smo se – z darili, ki jih še nismo odprli in dobrotami, ki jih nismo uspeli pojesti – napakirani v dva avtomobila, skupaj odpravili v Slovenijo. A vmes se je zvrstilo deset pestrih dni, v katere nam je uspelo vriniti celo nekaj izletov.