vselepoinprav.si

Na potep  |  V hribe

Zimski vzpon do planinskega doma na Kališču

Megla naju je tisto jutro spremljala vse do vasi Bašelj, do zadnje gruče hiš, rahlo odmaknjene od ostalih, nato pa se je postopoma razkadila in pred nama se je odprl pogled na Storžič, ki je, bel in dramatično dvigajoč se nad sivo Gorenjsko, deloval kot kakšen mogočen himalajski osemtisočak. Na koncu makadamske ceste, kakšnih deset minut naprej od zaselka Laško, sva pustila avto, v nahrbtnik poleg čokoladnih ploščic in banan zbasala še derezice, zatem pa jo – vesela, da sva našla sonce, na izhodišču pa le še dva druga avtomobila, mahnila navkreber.

Preberi več »
Na potep

Na Kras: Kosovelova pot

Avto sva pustila v Sežani, nedaleč stran od stavbe Ljudske univerze na Bazoviški cesti – nekdanje osnovne šole in rojstne hiše Srečka Kosovela – in se od tam odpravila na slabih deset kilometrov dolgo pot, ki vodi vse do domačije Kosovelovih v Tomaju, kjer je pesnik preživel majhen del svojega kratkega življenja in tam tudi umrl. Po čudovito mirni, Kosovelu tako zelo ljubi kraški pokrajini, sva sledila stezam in kolovozom – morda ravno tistim, po katerih je z vlaka domov hodil on.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Zima v Polhograjcih: iz Vrzdenca na Kožljek

Do Horjula je iz Ljubljane dobrih dvajset minut vožnje. Z avtom, seveda. S kolesom pot traja nekoliko dlje – v tiste konce se namreč ponavadi (in če je le mogoče – po manj prometnih cestah) najraje odpravljava z enoslednimi vozili. To se večinoma odvija v toplejšem delu leta, dasiravno Mr. P.-ju tudi sneg na pobočjih načeloma ne predstavlja večje ovire. Glede na to, da sem si po skoraj desetih letih kolesarjenja končno omislila dolge (predvsem pa tople) kolesarske hlače, se mu morda kdaj v prihodnosti celo pridružim. Tokrat sva se v Polhograjce odpravila kar z avtom. In pohodnimi čevlji v prtljažniku.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Zimski sprehod na Sovno glavo in Vršič vrh

Potem ko je v Ljubljanski kotlini zadnjih nekaj dni neusmiljeno vztrajala megla in sem jaz vztrajno napadala lokalni grič, mi je bilo v nedeljo končno dovolj. Pa ne le po soncu, stožilo se mi je tudi po snegu in tisti pravi zimi, zato sva jo znova mahnila proti Gorenjski. Megla se je razkadila šele malo pred Bledom, v Kranjski Gori je obratovala le ena proga, prekrita s tanko, precej žalostno plastjo umetnega snega, robovi pomrznjenega jezera Jasna pa so se ob desetih dopoldan že začenjali taliti. Konkretnejše zaplate snega so naju pričakale šele na zgornji polovici vršiške ceste, na vrhu prelaza pa je na moje veliko navdušenje zares vladala zimska idila – snega na pretek, nebo pa brez oblačka.

Preberi več »
Na potep

Tri vile: rojstnodnevni oddih na Kozjanskem

Junija sva se za moj rojstni dan potepala po Idrijskem, novembra za Mr. P.-jevega pa po Kozjanskem. Obakrat je šlo za presenečenje in ne eden ne drugi slavljenec ni vedel, kam greva, dokler se nisva pojavila na pragu ene in druge hiške. V tisto na Kozjanskem sva prišla nekaj čez sedmo zvečer in v trdi temi se je, oblečene v ožgan črn les, sploh ni videlo – do nje je po pobočju domačije vodila le nežno osvetljena pot in šele ko sva odklenila vrata in prižgala luči, so te nežno osvetlile najin začasen mali domek in v tišino zavito gozdnato pokrajino, ki se je razprostirala okrog njega.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Prvi sneg na planini Zajavornik

Ker smo bili v Ljubljani doslej deležni le ene, omembe povsem nevredne nočne pošiljke snega, o kateri že ob desetih dopoldan ni bilo več ne duha ne sluha, sem si zadnjih nekaj dni, še zlasti pa preteklo soboto, nenadoma močno zaželela sprehoda po zasneženi pokrajini. Na Notranjskem, kjer ga je tisto noč zapadlo največ, ga je že pobralo, za v kakšne resnejše hribe sva bila prepozna in premalo motivirana, zato nama je ostal le še obisk nižje ležečih predelov Gorenjske. Videla sem, da je bil v precej snega sicer še vedno odet Tamar, a ker vem, kakšno vzdušje tam vlada sredi dneva, sem to misel hitro opustila. Naslednja logična izbira je bila Pokljuka.

Preberi več »
Na potep

Na Kras: Pliskina pot

Nazadnje sva se po Krasu potepala spomladi, na tisto nedeljo, ko smo kazalce prestavili za eno uro naprej. Štartala sva pozno in imela sem občutek, kot da nama bo zmanjkalo dneva. Minuli vikend je bilo ravno obratno: ura se je prestavila nazaj, od doma sva se odpravila zgodaj in zdelo se je, kot da imava ves čas na svetu. Ni se nama mudilo, a sva od Logatca do Ajdovščine in od Branika do Komna vseeno prišla s svetlobno hitrostjo. Tam sva zavila proti jugovzhodu, nato pa na robu Pliskovice, na makadamskem parkirišču, v vogal katerega je umeščena tudi izposojevalnica koles, pustila avto.

Preberi več »
Avstrija  |  Malo dlje  |  V hribe

Großglockner: po gorski cesti pod Veliki Klek – šest let pozneje

Prvi vikend v oktobru je bilo vreme vse prej kot sončno, zato sva nekje na polovici poti do vznožja najvišje avstrijske gore spremenila smer in jo raje mahnila na bližnjo beljaško cesto. Skoraj sva se že sprijaznila, da bova načrtovani izlet pač morala prestaviti na pomlad, nato pa je prišel naslednji vikend, natančneje dvanajsti oktober, in z njim eden od najlepših dni te jeseni. Ni nama preostalo drugega, kot da izkoristiva verjetno še zadnjo priložnost pred zimo in se po šestih letih znova povzpneva po slikoviti ovinkasti cesti, ki pelje do veličastnega razgleda na mogočni Veliki Klek.

Preberi več »
Francija  |  Malo dlje

Z avtom na Korziko: z juga na sever

Prvi načrtovani postanek na sedmi dan najinega roadtripa je bil Ajaccio. Do tja sva imela slabo uro in pol vožnje, a se je ta na koncu sprevrgla v dobri dve, ker se je navigacija na neki točki samovoljno odločila, da naju pelje po manj obljudenih in bolj razglednih, a tudi slabše vzdrževanih gorskih cestah. Nekje proti notranjosti, skrita za sosednje vrhove, se je dvigala nesrečna gora San Pietro, ki se je tistega usodnega decembrskega dne leta enainosemdeset za vedno zapisala v zgodovino. Po dveh urah se je pred nama končno odprl zaliv, sredi katerega se je raztezalo glavno mesto. Bila je nedelja dopoldan in očitno dan za tržnico, zato je najin načrt, da se sprehodiva po mestnih ulicah, hitro splaval po vodi. Prostega ni bilo niti enega parkirnega mesta, večina javnih parkirišč pa je imela na vhodu omejitev višine – za vstop sva bila z najinim strešnim šotorom v vseh po vrsti za pičlih nekaj centimetrov previsoka. Naredila sva krog po mestu, nato pa se sprijaznila z dejstvi in jo mahnila naprej. Postanek sva nato naredila v bogato založeni obcestni pekarni na robu mesta. Za par dni sva se znova odpravljala v hribe in zaloge so bile nujno potrebne.

Preberi več »