vselepoinprav.si

Hrvaška  |  Malo dlje

Aprila na morje ali predprvomajski Cres

Na Cresu sem bila nazadnje pred kakšnimi tremi desetletji, pa še to le enkrat, največ dvakrat, če štejem še vožnjo na Lošinj, ki se je ravno tako zgodila nekoč v otroštvu. Mr. P. ni bil še nikoli, zato je bilo raziskovanje največjega hrvaškega otoka že kar lep čas na seznamu. Malo pohajkovanja, malo odkrivanja samotnih plaž, kup dobrih knjig in sladko brezdelje – to je bil plan za štiri prihajajoče počitniške dneve. Ker nikomur od naju ni do pretirane gneče, sva jo tja mahnila še pred prvim majem in ker nimava želje po poslušanju (pre)glasnih sorojakov in njihovih glasbenih preferenc, prenočišča nisva rezervirala ob morju, temveč sredi otoka, v stari, kamniti hiški z vijoličnimi polknicami, vrtom in zunanjim kaminom.

Preberi več »
Hrvaška  |  Malo dlje

V Istro: Pot sedmih slapov

Ničkolikokrat sva se že peljala skozi Buzet, a se v mestecu s starim jedrom na vrhu griča in novejšim naseljem, ki se razteza ob njegovem vznožju, nikoli nisva ustavila za dalj časa. To je, vse do pred štirinajstimi dnevi, ko sva se odpravila na šestnajstkilometrski sprehod po Poti sedmih slapov, bojda eni najlepših pohodnih poti v Istri, ki poteka vzdolž rek Mirna in Draga in je polna brzic, jezerc, kamnitih korit in kotlov ter, kakopak, slapov. Avto sva pustila ob Istrskem vodovodu, malo naprej od Istrske pivovarne, in jo ob umetnem kanalu reke Mirne mahnila navzgor proti toku.

Preberi več »
Hrvaška  |  Malo dlje  |  S kolesom

Parenzana: od Motovuna do Poreča

Ko sva pred dobrima dvema letoma, na prvo nedeljo v februarju, odvozila prvih štirideset kilometrov iz Milj do Sečovelj, sem si za naslednji odsek zaželela kolesarjenja v jasnejšem, predvsem pa toplejšem vremenu. To ni bila samo kaprica, takrat me je resnično prezeblo do kosti. Želja se mi je izpolnila junija lani, na doživljajsko pestri drugi etapi od Sečovelj do Motovuna in kljub temu, da je bilo izjemno toplo in je bila to ena mojih najljubših kolesarskih dogodivščin, sem tudi za zadnji odsek izrazila dve skromni želji: da ne bi bilo tako peklensko vroče ter da bi traso po možnosti odvozila brez gumidefektov. Na drugo marčevsko soboto letos so bile temperature idealne za tovrstno kolesarjenje in prva želja je bila odkljukana.

Preberi več »
Na potep

Med cvetoče resje na Veliki Slomnik

Na savinjske konce se res odpraviva bolj redko, pa je to čisto po krivici, saj tamkajšnji grički, precej razgibani in na vrhu pogosto ostro zašiljeni, v sebi skrivajo en kup naravnih lepot. Mednje nedvomno sodi zdaj že precej sloviti Veliki Slomnik, ki ga na začetku pomladi (velikokrat pa že konec zime) preplavi vijolična barva. Slednjo gre pripisati cvetočemu resju, ki na nekaterih pobočjih hriba povsem prevladuje nad ostalo podrastjo. In tako sem se preteklo nedeljo, na osmi dan meseca marca, sprehodila med točno takšnimi cvetovi, kot jih imam najraje – v njihovem naravnem okolju.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Popoldanski vzpon na zasneženo Veliko planino

Pred dobrimi tremi leti je konec januarja zapadla precejšnja količina snega in na Veliki planini je zavladala prava zimska pravljica, podobna tisti, ki se je zgodila v zadnjih dneh letošnjega februarja. Takrat sem se odpravila na poslužbeni solo pohod in bila nad belo idilo in pastelno popoldansko svetlobo tako navdušena, da sem si rekla, da zadevo po naslednjem večjem sneženju zagotovo ponovim. To se ni zgodilo nič prej kot tri leta kasneje, natančneje dva vikenda nazaj, ko sem v popoldansko-večerni sprehod po zasneženih pašnikih prepričala tudi Mr. P.-ja.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Zimski sprehod v Krnico

Glede na to, da so večje (ali vsaj omembe vredne) količine snega v alpskih dolinah zadnja leta prej izjema kot pravilo, sem snežne odeje v nižje ležečih predelih vsakokrat toliko bolj vesela, še posebej če se ta zgodi ravno dan ali dva pred vikendom in so za prihajajoče dni povrh vsega napovedane še nizke temperature, ki bodo zagotovile, da se bo zimska idila nekaj časa tudi obdržala. Že lanskega januarja, ko sva jo na eno od takšnih idiličnih sobot mahnila v Tamar, sem bila navdušena nad zvokom škripajočega snega pod nogami in kuliso mogočnih Julijcev pred sabo. Tokrat ni bilo nič drugače.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Zimski vzpon do planinskega doma na Kališču

Megla naju je tisto jutro spremljala vse do vasi Bašelj, do zadnje gruče hiš, rahlo odmaknjene od ostalih, nato pa se je postopoma razkadila in pred nama se je odprl pogled na Storžič, ki je, bel in dramatično dvigajoč se nad sivo Gorenjsko, deloval kot kakšen mogočen himalajski osemtisočak. Na koncu makadamske ceste, kakšnih deset minut naprej od zaselka Laško, sva pustila avto, v nahrbtnik poleg čokoladnih ploščic in banan zbasala še derezice, zatem pa jo – vesela, da sva našla sonce, na izhodišču pa le še dva druga avtomobila, mahnila navkreber.

Preberi več »
Na potep

Na Kras: Kosovelova pot

Avto sva pustila v Sežani, nedaleč stran od stavbe Ljudske univerze na Bazoviški cesti – nekdanje osnovne šole in rojstne hiše Srečka Kosovela – in se od tam odpravila na slabih deset kilometrov dolgo pot, ki vodi vse do domačije Kosovelovih v Tomaju, kjer je pesnik preživel majhen del svojega kratkega življenja in tam tudi umrl. Po čudovito mirni, Kosovelu tako zelo ljubi kraški pokrajini, sva sledila stezam in kolovozom – morda ravno tistim, po katerih je z vlaka domov hodil on.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Zima v Polhograjcih: iz Vrzdenca na Kožljek

Do Horjula je iz Ljubljane dobrih dvajset minut vožnje. Z avtom, seveda. S kolesom pot traja nekoliko dlje – v tiste konce se namreč ponavadi (in če je le mogoče – po manj prometnih cestah) najraje odpravljava z enoslednimi vozili. To se večinoma odvija v toplejšem delu leta, dasiravno Mr. P.-ju tudi sneg na pobočjih načeloma ne predstavlja večje ovire. Glede na to, da sem si po skoraj desetih letih kolesarjenja končno omislila dolge (predvsem pa tople) kolesarske hlače, se mu morda kdaj v prihodnosti celo pridružim. Tokrat sva se v Polhograjce odpravila kar z avtom. In pohodnimi čevlji v prtljažniku.

Preberi več »