vselepoinprav.si

Hrvaška  |  Malo dlje  |  S kolesom

Parenzana: od Motovuna do Poreča

Ko sva pred dobrima dvema letoma, na prvo nedeljo v februarju, odvozila prvih štirideset kilometrov iz Milj do Sečovelj, sem si za naslednji odsek zaželela kolesarjenja v jasnejšem, predvsem pa toplejšem vremenu. To ni bila samo kaprica, takrat me je resnično prezeblo do kosti. Želja se mi je izpolnila junija lani, na doživljajsko pestri drugi etapi od Sečovelj do Motovuna in kljub temu, da je bilo izjemno toplo in je bila to ena mojih najljubših kolesarskih dogodivščin, sem tudi za zadnji odsek izrazila dve skromni želji: da ne bi bilo tako peklensko vroče ter da bi traso po možnosti odvozila brez gumidefektov. Na drugo marčevsko soboto letos so bile temperature idealne za tovrstno kolesarjenje in prva želja je bila odkljukana.

Preberi več »
Na potep

Med cvetoče resje na Veliki Slomnik

Na savinjske konce se res odpraviva bolj redko, pa je to čisto po krivici, saj tamkajšnji grički, precej razgibani in na vrhu pogosto ostro zašiljeni, v sebi skrivajo en kup naravnih lepot. Mednje nedvomno sodi zdaj že precej sloviti Veliki Slomnik, ki ga na začetku pomladi (velikokrat pa že konec zime) preplavi vijolična barva. Slednjo gre pripisati cvetočemu resju, ki na nekaterih pobočjih hriba povsem prevladuje nad ostalo podrastjo. In tako sem se preteklo nedeljo, na osmi dan meseca marca, sprehodila med točno takšnimi cvetovi, kot jih imam najraje – v njihovem naravnem okolju.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Popoldanski vzpon na zasneženo Veliko planino

Pred dobrimi tremi leti je konec januarja zapadla precejšnja količina snega in na Veliki planini je zavladala prava zimska pravljica, podobna tisti, ki se je zgodila v zadnjih dneh letošnjega februarja. Takrat sem se odpravila na poslužbeni solo pohod in bila nad belo idilo in pastelno popoldansko svetlobo tako navdušena, da sem si rekla, da zadevo po naslednjem večjem sneženju zagotovo ponovim. To se ni zgodilo nič prej kot tri leta kasneje, natančneje dva vikenda nazaj, ko sem v popoldansko-večerni sprehod po zasneženih pašnikih prepričala tudi Mr. P.-ja.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Zimski sprehod v Krnico

Glede na to, da so večje (ali vsaj omembe vredne) količine snega v alpskih dolinah zadnja leta prej izjema kot pravilo, sem snežne odeje v nižje ležečih predelih vsakokrat toliko bolj vesela, še posebej če se ta zgodi ravno dan ali dva pred vikendom in so za prihajajoče dni povrh vsega napovedane še nizke temperature, ki bodo zagotovile, da se bo zimska idila nekaj časa tudi obdržala. Že lanskega januarja, ko sva jo na eno od takšnih idiličnih sobot mahnila v Tamar, sem bila navdušena nad zvokom škripajočega snega pod nogami in kuliso mogočnih Julijcev pred sabo. Tokrat ni bilo nič drugače.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Zimski vzpon do planinskega doma na Kališču

Megla naju je tisto jutro spremljala vse do vasi Bašelj, do zadnje gruče hiš, rahlo odmaknjene od ostalih, nato pa se je postopoma razkadila in pred nama se je odprl pogled na Storžič, ki je, bel in dramatično dvigajoč se nad sivo Gorenjsko, deloval kot kakšen mogočen himalajski osemtisočak. Na koncu makadamske ceste, kakšnih deset minut naprej od zaselka Laško, sva pustila avto, v nahrbtnik poleg čokoladnih ploščic in banan zbasala še derezice, zatem pa jo – vesela, da sva našla sonce, na izhodišču pa le še dva druga avtomobila, mahnila navkreber.

Preberi več »
Na potep

Na Kras: Kosovelova pot

Avto sva pustila v Sežani, nedaleč stran od stavbe Ljudske univerze na Bazoviški cesti – nekdanje osnovne šole in rojstne hiše Srečka Kosovela – in se od tam odpravila na slabih deset kilometrov dolgo pot, ki vodi vse do domačije Kosovelovih v Tomaju, kjer je pesnik preživel majhen del svojega kratkega življenja in tam tudi umrl. Po čudovito mirni, Kosovelu tako zelo ljubi kraški pokrajini, sva sledila stezam in kolovozom – morda ravno tistim, po katerih je z vlaka domov hodil on.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Zima v Polhograjcih: iz Vrzdenca na Kožljek

Do Horjula je iz Ljubljane dobrih dvajset minut vožnje. Z avtom, seveda. S kolesom pot traja nekoliko dlje – v tiste konce se namreč ponavadi (in če je le mogoče – po manj prometnih cestah) najraje odpravljava z enoslednimi vozili. To se večinoma odvija v toplejšem delu leta, dasiravno Mr. P.-ju tudi sneg na pobočjih načeloma ne predstavlja večje ovire. Glede na to, da sem si po skoraj desetih letih kolesarjenja končno omislila dolge (predvsem pa tople) kolesarske hlače, se mu morda kdaj v prihodnosti celo pridružim. Tokrat sva se v Polhograjce odpravila kar z avtom. In pohodnimi čevlji v prtljažniku.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Zimski sprehod na Sovno glavo in Vršič vrh

Potem ko je v Ljubljanski kotlini zadnjih nekaj dni neusmiljeno vztrajala megla in sem jaz vztrajno napadala lokalni grič, mi je bilo v nedeljo končno dovolj. Pa ne le po soncu, stožilo se mi je tudi po snegu in tisti pravi zimi, zato sva jo znova mahnila proti Gorenjski. Megla se je razkadila šele malo pred Bledom, v Kranjski Gori je obratovala le ena proga, prekrita s tanko, precej žalostno plastjo umetnega snega, robovi pomrznjenega jezera Jasna pa so se ob desetih dopoldan že začenjali taliti. Konkretnejše zaplate snega so naju pričakale šele na zgornji polovici vršiške ceste, na vrhu prelaza pa je na moje veliko navdušenje zares vladala zimska idila – snega na pretek, nebo pa brez oblačka.

Preberi več »
Na potep

Tri vile: rojstnodnevni oddih na Kozjanskem

Junija sva se za moj rojstni dan potepala po Idrijskem, novembra za Mr. P.-jevega pa po Kozjanskem. Obakrat je šlo za presenečenje in ne eden ne drugi slavljenec ni vedel, kam greva, dokler se nisva pojavila na pragu ene in druge hiške. V tisto na Kozjanskem sva prišla nekaj čez sedmo zvečer in v trdi temi se je, oblečene v ožgan črn les, sploh ni videlo – do nje je po pobočju domačije vodila le nežno osvetljena pot in šele ko sva odklenila vrata in prižgala luči, so te nežno osvetlile najin začasen mali domek in v tišino zavito gozdnato pokrajino, ki se je razprostirala okrog njega.

Preberi več »