vselepoinprav.si

Danska  |  Malo dlje  |  Nemčija  |  Švedska

Z avtom na Švedsko: v dnevu in pol do Göteborga

Nazadnje sva se na sever z avtom podala pred tremi leti, na najino prvo, osemnajstdnevno potepanje po Finski. To je bilo krstno kampiranje s strešnim šotorom in od takrat sva ohranila praktično vso opremo, le lestev sva zamenjala za novejšo – ta je teleskopska, ne škripa in ima bistveno boljši oprijem. S seboj tokrat nisva vzela edinole supa, ker ga takrat – kljub dejstvu, da sva se potepala po deželi tisočerih jezer, nisva uporabila niti enkrat. Ko sva potovala na Finsko, sva prečila šest držav in še preden sva se v Talinu vkrcala na trajekt za Helsinke, prevozila že dobrih dva tisoč kilometrov. Tudi tokrat naju je čakala dolga pot na sever, a z nekaj manj kilometri in polovico manj državami. Na voljo sva imela polnih šestnajst dni in rezerviran en trajekt več. In sva spet šla.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Dolina Vrata: od Aljaževega doma na Luknjo

Ker sva bila pozna, vreme tistega junijskega jutra pa idealno za v hribe, sva bila prepričana, da bo parkirišče pri Aljaževem domu že zelo zgodaj povsem polno – od tam namreč vodi ena od poti na Triglav, to je izhodišče za vzpon na dih jemajoči in med ljubitelji kozorogov priljubljeni Bovški Gamsovec, od doma pa je prav tako mogoč prehod na drugo stran, v Trento. Avto sva zato pustila na parkirišču Na prodih tik pred Mojstrano in se v dolino Vrat odpravila z avtobusom, ki tja vozi večkrat na dan. Parkirišče v Vratih sicer še zdaleč ni bilo polno, a se nama je vseeno zdelo fino, da v Triglavski narodni park nisva pripeljala še enega avtomobila.

Preberi več »
Avstrija  |  Malo dlje

Belo jezero: poletna osvežitev v Ziljskih Alpah

Ko sva se s Korenskega sedla spuščala v Ziljsko dolino, sva imela do Belega jezera, ki leži na nadmorski višini devetsto trideset metrov, še dobro uro vožnje. Pa jezero v resnici sploh ni tako zelo daleč, le cesta do tja je ozka in ovinkasta, gozdnata pokrajina, posuta z majhnimi vasicami in velikimi pašniki pa naravnost čudovita, zaradi česar sva do največjega koroškega kopališkega jezera, skritega v osrčje Ziljskih Alp, potovala počasi. V Ljubljani je bilo tiste dni peklensko vroče, med visokimi smrekami avstrijske Koroške pa z vsakim višinskim metrom bolj prijetno.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Izlet presenečenja: rojstnodnevni vikend na Veliki planini

Dokler nisva na spodnji postaji nihalke v Kamniški Bistrici pobrala ključev od koče, tudi letos nisem vedela, kam greva. Večer poprej mi je bilo naročeno naj spakiram športna oblačila in gojzarje, nato pa sta se pred mano pojavila dva velikanska sedemdesetlitrska nahrbtnika – takšna, kakršnih midva med najino pohodniško opremo nimava. Do izhodišča je dobra ura vožnje, je rekel Mr. P., potem pa bova še kakšno uro hodila. Tako sva se pri spodnji postaji nihalke v Kamniški Bistrici spet usedla v avto in se zapeljala na drugo stran hriba, do parkirišča Ušivec – enega od izhodišč za vzpon na Veliko Planino z njene vzhodne strani. Bil je petek dopoldan in imela sem dopust. Bil pa je tudi dan pred mojim rojstnim dnevom.

Preberi več »
Hrvaška  |  Malo dlje

Aprila na morje ali predprvomajski Cres

Na Cresu sem bila nazadnje pred kakšnimi tremi desetletji, pa še to le enkrat, največ dvakrat, če štejem še vožnjo na Lošinj, ki se je ravno tako zgodila nekoč v otroštvu. Mr. P. ni bil še nikoli, zato je bilo raziskovanje največjega hrvaškega otoka že kar lep čas na seznamu. Malo pohajkovanja, malo odkrivanja samotnih plaž, kup dobrih knjig in sladko brezdelje – to je bil plan za štiri prihajajoče počitniške dneve. Ker nikomur od naju ni do pretirane gneče, sva jo tja mahnila še pred prvim majem in ker nimava želje po poslušanju (pre)glasnih sorojakov in njihovih glasbenih preferenc, prenočišča nisva rezervirala ob morju, temveč sredi otoka, v stari, kamniti hiški z vijoličnimi polknicami, vrtom in zunanjim kaminom.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

V objemu pohorskih gozdov: s Kop do Ribniškega jezera

Več kot leto in pol je že odkar sva se nazadnje sprehodila do Lovrenških jezer in krepki dve od takrat, ko sva se potepala po Mariborskem (pa Ruškem, Slivniškem in Hočkem) Pohorju in si nato zadala, da se naslednjič odpraviva pohajkovat še po Ribniškem. To sicer niso bile prazne obljube, a se je ta naslednjič zgodil šele konec letošnjega maja, ko ni ne bril leden veter ne pripekala huda vročina, ravno nasprotno: prijetne spomladanske temperature so bile ravno pravšnje za kratke hlače, kratke rokave in dolgo pričakovani sprehod med pohorskimi krošnjami.

Preberi več »
Hrvaška  |  Malo dlje

V Istro: Pot sedmih slapov

Ničkolikokrat sva se že peljala skozi Buzet, a se v mestecu s starim jedrom na vrhu griča in novejšim naseljem, ki se razteza ob njegovem vznožju, nikoli nisva ustavila za dalj časa. To je, vse do pred štirinajstimi dnevi, ko sva se odpravila na šestnajstkilometrski sprehod po Poti sedmih slapov, bojda eni najlepših pohodnih poti v Istri, ki poteka vzdolž rek Mirna in Draga in je polna brzic, jezerc, kamnitih korit in kotlov ter, kakopak, slapov. Avto sva pustila ob Istrskem vodovodu, malo naprej od Istrske pivovarne, in jo ob umetnem kanalu reke Mirne mahnila navzgor proti toku.

Preberi več »
Hrvaška  |  Malo dlje  |  S kolesom

Parenzana: od Motovuna do Poreča

Ko sva pred dobrima dvema letoma, na prvo nedeljo v februarju, odvozila prvih štirideset kilometrov iz Milj do Sečovelj, sem si za naslednji odsek zaželela kolesarjenja v jasnejšem, predvsem pa toplejšem vremenu. To ni bila samo kaprica, takrat me je resnično prezeblo do kosti. Želja se mi je izpolnila junija lani, na doživljajsko pestri drugi etapi od Sečovelj do Motovuna in kljub temu, da je bilo izjemno toplo in je bila to ena mojih najljubših kolesarskih dogodivščin, sem tudi za zadnji odsek izrazila dve skromni želji: da ne bi bilo tako peklensko vroče ter da bi traso po možnosti odvozila brez gumidefektov. Na drugo marčevsko soboto letos so bile temperature idealne za tovrstno kolesarjenje in prva želja je bila odkljukana.

Preberi več »
Na potep

Med cvetoče resje na Veliki Slomnik

Na savinjske konce se res odpraviva bolj redko, pa je to čisto po krivici, saj tamkajšnji grički, precej razgibani in na vrhu pogosto ostro zašiljeni, v sebi skrivajo en kup naravnih lepot. Mednje nedvomno sodi zdaj že precej sloviti Veliki Slomnik, ki ga na začetku pomladi (velikokrat pa že konec zime) preplavi vijolična barva. Slednjo gre pripisati cvetočemu resju, ki na nekaterih pobočjih hriba povsem prevladuje nad ostalo podrastjo. In tako sem se preteklo nedeljo, na osmi dan meseca marca, sprehodila med točno takšnimi cvetovi, kot jih imam najraje – v njihovem naravnem okolju.

Preberi več »