S police četrtne knjižnice je pravkar prevedena in sveže natisnjena Knjiga o Baltimorskih vame bolščala že nekaj tednov, a sem se na koncu (pretežno zaradi dolge čakalne vrste – tisti kupček namreč pripada rezerviranemu gradivu) odločila, da najprej začnem z Resnico o aferi Harry Quebert, prvo Dickerjevo, ki je v slovenskem prevodu izšla pred dvema letoma in požela velikanski uspeh. Preberi več »
Dancing in the Dark, četrta iz serije Moj boj, knjiga o prvi službi, zgodnji odraslosti in še čem, mi je bila od vseh doslej pravzaprav še najmanj všeč. Ne, ker bi bila slabo napisana, ne, Knausgård je tudi tokrat fenomenalen, zajec tukaj tiči v povsem drugem grmu: obdobje, ki ga opisuje v knjigi, mi enostavno ni blizu, tuja sta mi njegov način razmišljanja in njegovo spopadanje z vsakodnevnimi situacijami. Med neskončnim popivanjem, nerodnimi semi-erotičnimi pripetljaji in (ne)sposobnostjo vklapljanja v maloštevilno skupnost obrobne norveške vasice se nekje v ozadju, v manjšem obsegu, a nič manj intenzivno, še vedno pojavlja oče. Veliko večjo vlogo pa tokrat igra mama.
Preberi več »
S seznama (prebranih knjig) sem jo črtala pred nekaj dnevi in zdaj povsem razumem, zakaj je okrog nje taka fama. Je vse to, kar sta na zadnji strani zapisala Branko Završan in Pižama: duhovit in jedek priročnik preživetja domala sleherne podalpske osebe, trpko krohotajoča zgodba o tem, kako neuspešno prodajati hišo, a vseeno najti dom. Je depresivna, za crknit smešna, živce parajoča, iskrena. Takšna, v katero se vživiš že po prvih nekaj odstavkih in je ne odložiš do konca. Želela sem pretipkati nekaj najljubših odlomkov (to mi je prešlo že v navado), pa sem ugotovila, da bi morala prepisati kar celo knjigo. Prepričajte se sami.
Čisto iskreno povedano sem bila po fantastičnih prvem in drugem delu Knausgårdovega Boja prepričana, da ju tretji – ki se v angleškem prevodu glasi Boyhood Island in v katerem pisatelj opisuje svoja otroška in zgodnjepubertetniška leta, ki jih je preživljal na odročnem otoku Tromøy – zlepa ne bo dosegel. A je ravno tako – če ne še kanček bolj – odličen kot njegova predhodnika. Preberi več »
Če je Backman moj najljubši Šved in Knausgård najljubši Norvežan, potem je Paasilinna moj najljubši Finec, Deset prisrčnih trmoglavk pa ena njegovih bolj posrečenih zgodb. Roman, ki ga je Paasilinna spisal že v začetku tega tisočletja, a je bil v slovenščino preveden šele letos, je eden tistih, ki jih človek prebere na mah – lahkoten, a ne lahek. Zabaven, a po svoje precej tragičen. Eden tistih, ki bi bil, če ne bi prihajal izpod peresa Paasilinne (ali če bi ga napisal kak otožen pripadnik državice na sončni strani Alp) zlahka ultradepresiven. Preberi več »
Že pri romanih Novorojen in Ne premikaj se so se mi rosile oči in se mi ježile dlake. Pri Mazzantinijevi je tako, da bralec le stežka ne empatira s protagonistom, tudi če mu je ta sprva antipatičen. Če ne že prej, pa si najkasneje nekje v drugi polovici zgodbe začne želeti, da bi glavnemu liku uspelo, da bi se vsaj nekako srečno končalo. Ampak Mazzantinijeva ne piše srečnih koncev. In tisti usodni, najmočnejši udarec, vedno pade čisto na zadnjih straneh. Sijaj-no.
Preberi več »
Knausgård me je s svojo neposrednostjo in brutalno iskrenostjo zasvojil že v prvem delu megalomansko zastavljenega šestdelnega serijala in tokrat ni bilo nič drugače. Če je prva knjiga – v angleškem prevodu A Death in the Family, zgodba o težavnem (ne)odnosu z očetom in spopadanjem s čustvi po njegovi smrti, je A Man in Love pripoved o zrelem Knausgårdu, človeku z lastno družino: o Knausgårdu kot očetu, partnerju in pisatelju, ki je sposoben imeti rad in si vseh teh vlog sicer iskreno želi, a se v nobeni od njih ne počuti uspešnega.
Preberi več »
Ko sem Skrivni dnevnik Hendrika Groena, starega 83 let in ¼: kako z življenjem narediti še kaj pred dobrim mesecem in pol rezervirala v knjižnici naše četrtne skupnosti, sem ugotovila, da ga bo pred mano prelistalo še vsaj trinajst knjigožercev. Na vrsto sem prišla prejšnji teden. Če je bila vredna čakanja, me prašate? Je. Preberi več »
