Njegov prvi krimič me, če zadevo nekoliko olepšam, ni pretirano navdušil, a sem se vseeno odločila, da mu dam še eno priložnost. Mogoče bo ta boljša, sem si optimistično prigovarjala. Mogoče ti bo pa čisto všeč, je pripomnil Mr. P. Pa bi jo po prvih nekaj straneh najraje zabrisala v kot.
Preberi več »
Poslednja želja umirajočega Asserja Toropainena, požigalca mnogih cerkva, je postaviti leseno cerkev. Pred odhodom na oni svet ustanovi Zavod smrtne cerkve Asserja Toropainena, gradnjo pa zaupa svojemu vnuku Eemeliju, nekdanjemu direktorju bankrotiranega podjetja Bruna severne dežele, d.o.o. Slednji nalogo vzame silno resno in v prostrani finski divjini, ob idiličnem jezeru Ukonjärvi, kaj kmalu zraste ne le cerkev, ampak cela vas…
Preberi več »
Če ne veste, katera žival je bila v zgodovini človeštva udomačena prva, kakšna so bila prva naselja in kako so se razvila, kateri gen je tisti, zaradi katerega naj bi hitro in visoko kalorično hrano goltali hitreje in z večjim užitkom kot tisto tazdravo, kako se je razvila prva pisava ter da onesnaževanje morij predstavlja tretji val izumrtja živali na zemlji; če vas zanima, zakaj so gigantske želve na otočju Galapagos uspele uiti izumrtju, zakaj je imela kmetijska revolucija za večino udomačenih živali katastrofalne posledice in kako jo je ameriškim astronavtom, ki so pred poletom na luno vadili v puščavi na zahodu ZDA, zagodlo indijansko prebivalstvo, je Sapiens pravi naslov. Tole je moj izbor najboljših (nekaj) deset.
Preberi več »
Devetnajsta po vrsti iz serije bocvanskih detektivk, v kateri Mma Ramotswe kandidira za članico občinskega sveta, Rra Matekoni s pomočjo avtomobilske prispodobe poudari ženine kvalitete, Mma Potokwani pa je primerjana s pošteno oblazinjenim naslanjačem. Kratko, a sladko: toplo priporočam.
Preberi več »
Literatura za samopomoč res ni moja stvar. Nikoli ni bila in ne verjamem, da kdaj bo. Ampak o tejle bukli je bilo na vseh mogočih spletnih mestih toliko govorance, da se ji ob zadnjem obisku knjigarne enostavno nisem mogla upreti. Gospod Manson je en hecen tič, njegovo pisarjenje pa takšne vrste, da bi mu človek včasih najraje oskubil perje. Ampak nekatera njegova razmišljanja v resnici niso tako napačna. Preberi več »
Zadnjič. The End. Težko pričakovani konec Knausgårdovega avtobiografskega pisanja, ki pa preostalim delom ne seže niti do kolen; dobra tretjina knjige je za moj okus namreč povsem odveč. In ja, tista tretjina. V preostanku tisoč sto petdeset strani dolgega zapisa pa je tu in tam kljub temu moč najti tudi kakšen uporaben odsek. To je nekaj njih.
Zadnji avtor, ki se me je s svojim pisanjem dotaknil na podoben način kot Harari, je bil Bryson. A medtem ko Bryson navaja zgodovinska dejstva, Harari predvideva možne scenarije človeške prihodnosti. Malo prestraši, ogromno nauči, veliko da misliti. In ježi kocine na hrbtu. Tole so izbrane cvetke.
Kljub temu da se na mojem to-read seznamu knjige o iskanju samega sebe znajdejo redkeje kot paradižnik v moji solati, se je Divja dan pred dopustom, povsem nepričakovano pojavila na vrhu kupa, pripravljenega za poletno branje. Ošvrknila sem prvih nekaj strani in nato še naslednjih ducat in se nenadoma znašla na četrt knjige. Naslednji dan sem obrnila zadnji list in bila prijetno presenečena in to do te mere, da sem jo v knjigoljubski aplikaciji Goodreads ocenila s štirimi od petih možnih točk. Preberi več »
Niso vse tragikomedije zabavne, razen tiste od Paasilinne. In nima vsak moški lepih stopal, razen ladjar Aulis Rävänder. Aulis ima pravzaprav vse: lepa stopala, zvestega vlačilca Vulcanusa in nezvesto ženo Liiso. Preberi več »