vselepoinprav.si

Poletje v Istri

Z zahodno obalo Istre sem se dodobra spoprijateljila že kot otrok. Počitnice v Savudriji ali Poreču so bile nekaj samoumevnega. Ko sva bili s sestro malo večji, smo enega za drugim postopoma začeli osvajati kvarnerske otoke, prvikrat pa sem v Dalmacijo potovala šele v poznih najstniških letih. A prave počitnice iz otroštva bodo vedno tiste v Istri. Pretekli dve leti se za kakšen podaljšan vikend ali skrajšan delovni teden z družinskimi člani v različnih kombinacijah vračam v Istro in vsakokrat odkrijem kaj novega.

Na obisku v Romuniji: Constanţa

Predzadnji dan najinega obiska v Romuniji smo namenili družinskemu izletu do obale Črnega morja. Prvotni načrti, ki so vključevali najem najboljšega romunskega avtomobila, po možnosti pa tudi križarjenje po delti Donave, so padli v reko vodo, saj se je enodnevni najem male Dacie s finančnega vidika izkazal za povsem neekonomičnega, časovno pa bi vsega skupaj na koncu morda privarčevali kvečjemu slabo uro. Zato smo se iz Bukarešte do Constanţe pustili zapeljati z napol praznim prvim jutranjim vlakom. Preberi več »

Kölnbreinsperre: v naročju Visokih Tur

Ura je bila sedem zjutraj, ozračje zunaj hladno in okoli ničle, zaradi inverzije pa tudi megla, tako kot vsako zimo v Ljubljani. Rok me je že čakal pred blokom; čez  vse možne sloje kolesarskih oblačil sem si oblekel trenirko in usnjeno jakno ter se odpravil v klet po kolo in vse ostalo kar spada zraven. Za ta poseben podvig sem svoje nedavno na novo prebarvano kolo prejšnji dan tudi lepo očistil in podmazal najvažnejše. Rok je imel svoje gorsko kolo že na strešnem prtljažniku, jaz pa sem svojega cestaka zbasal v avto – and off we went…

Preberi več »

Z vlakom na Dunaj

Na hladno petkovo jutro sredi pomladi sva se na Dunaj odpeljala z vlakom. Iz Ljubljane do Maribora, iz Maribora čez Gradec in prelaz Semmering do Dunaja. Jaz prvič, Matej drugič, oba do zob oborožena z literaturo o dunajskih projektih mojstra Plečnika. Potovanje z vlakom do avstrijske prestolnice traja natanko šest ur – na glavno železniško postajo sva tako prispela ob dveh popoldne.   Preberi več »

Sarajevo

Na popotovanje po Balkanu, ki je – vsaj tako mi je zatrdilo več pripadnikov starejše generacije – nekdaj predstavljalo tipičen maturantski izlet, smo se odpravili proti koncu letošnje pomladi. Preden smo prišli do Sarajeva, smo se ustavili še v Podgariću in Jasenovcu, na poti iz Sarajeva do Podgorice v Tjentištu ob Sutjeski, pa v Nikšiću in samostanu Ostrog, vzidanem v skalo. Nato smo z vmesnimi postanki v Cetinjah, na Lovćenu, Sv. Stefanu, v Budvi in Kotorju prispeli v Herceg Novi. Sprehodili smo se po ulicah Dubrovnika, prečili delto Neretve in se za konec ustavili še v Trogirju. Če bi me kdo povprašal, kaj mi je bilo od vsega najbolj všeč, bi se težko odločila le za eno mesto, a dejstvo je, da zna Sarajevo na človeku pustiti prav poseben odtis. Preberi več »

Milano

Milano, prestolnica severnoitalijanske pokrajine Lombardija, je z 1,3 milijona prebivalci drugo največje mesto v državi. Najslavnejša mestna znamenitost, katedrala Il Doumo, ki stoji na istoimenskem trgu v središču mesta in po katere terasi se je brez kakršnega koli negodovanja mogoče v miru nastavljati sončnim žarkom, je največja cerkev v Italiji in peta največja na svetu. Milanska operna hiša La Scala je ena od najbolj znanih in najprestižnejših na svetu. Milano je tudi vodilno italijansko mesto, kar zadeva industrijo, dizajn, finance in še kaj, njegov bruto domači proizvod je med najvišjimi med evropskimi mesti, takoj za Londonom in Parizom, s slednjima pa si deli tudi laskavi naziv največje modne prestolnice Evrope.
Preberi več »

Na obisku v Romuniji: Bukarešta

Preden sem pred dobrim letom dni prvič obiskala Romunijo, sem imela o njej podobno predstavo, kot jo ima verjetno marsikateri povprečen Slovenec: v državi je še vedno čutiti posledice socializma, njeno glavno mesto je Bukarešta (ali morda Budimpešta?), nekdanji diktator se je pisal Čeučesku, najbolj znani grozovitež sliši po imenu grof Drakula, ceste so zanič, Romuni pa so slabi vozniki, ki te na vsakem koraku poskušajo opehariti. Če se ne bi sestra lansko jesen preselila v Bukarešto, bi še danes po vsej verjetnosti v podobni smeri razmišljala tudi sama.  

Beograd

Beograd je mesto, v katerem se vedno nekaj dogaja. Mesto, kjer je na vsakem koraku stojnica z burekom. Mesnim, jasno. Kjer so trafike in pekarne odprte tudi ponoči. Mesto, katerega največji park se vsak večer napolni z mladino, ki sedi na visokem obzidju in ob pogledu na sončni zahod nad sotočjem dveh velikih rek, Save in Donave, klepeta do poznih večernih ur, dokler jih od tam ne preženejo varnostniki. Mesto, v katerem jo je v primeru neplačila javnega prometa čisto mogoče odnesti le z ustnim opozorilom. Preberi več »

München

Od mojega zadnjega obiska Münchna je bilo zvrnjenih že kar nekaj vrčkov piva in pomalicana prenekatera presta. Pretekli vikend sem se po dolgem času spet sprehajala po bavarski prestolnici in uživala v bavarskih dobrotah in ni mi bilo težko. Preberi več »