Desetega junija, tri dni pred mojim rojstnim dnevom, mi je bilo sporočeno, da ga letos ne bom praznovala doma. Dovoljeno mi je bilo izvedeti le, da je destinacija Verona, kjer se enkrat prespi, vse ostalo pa je bila skrivnost. V ponedeljek zjutraj sva pri najboljši sosedi na svetu pustila ključe od poštnega nabiralnika in izlet presenečenja se je začel. Preberi več »
Enkrat ni nobenkrat, je rekel Matej in nas pri Opatiji, na tričetrt poti do destinacije na zahodni obali Istrskega polotoka, zvlekel še na Učko. Da se razumemo: ne s kolesom, to bi bila krepka laž. Ampak prijetno frišno je pa bilo, to pa. Preberi več »
Z izjemo Matejeva poznopoletnega kolesarskega vzpona na Učko, vzhodne obale Istre še nisva kaj dosti raziskovala. To je, do prvega ponedeljka v maju, ko sva skočila na enodnevni izlet v Opatijo. Da na prijetno topel praznični prvi maj ne bova edina, ki sva prišla na to idejo, sva vzela v zakup. Konec koncev gužva človeku, ki je kot otrok poletne počitnice preživljal v zahodnoobalnih mestih istrskega polotoka ne predstavlja nič posebnega, ravno nasprotno – v tem je ravno čar. In sva se šla čisto prava turista. Opatija je bila nekoč skromna ribiška vasica z benediktinskim samostanom tik ob morju, od katerega je danes ostala le cerkvica. Potem je na obalo pripeljala železnica.
V Jonskem morju na zahodni obali Grčije, bližje Albaniji kot Atenam, leži Lefkas. Lefkas (ali nekoliko pristnejše – Lefkada) je otok, ki ga pri istoimenskem glavnem mestu s celino povezuje petdesetmetrski plavajoči most. Lefkas je gorat, z bujno vegetacijo porasel otok, katerega najvišja vrhova v osrednjem delu segata krepko čez tisoč metrov, ime pa so mu posodile bele (lefkos) skalnate stene, ki se vzdolž zahodne obale spuščajo v kristalno čisto morje tiste popolne svetlo modre barve.
Preberi več »
Pred panoramsko, ki pelje na Dobrač in alpsko, ki vodi proti Klomnocku, pred odkrivanjem italijanskih in avstrijskih Dolomitov in pred Matejevim idiličnim kolesarskim vzponom po še bolj idilični cesti do jezu Kölnbrein Speicher v dolini reke Malta na avstrijskem Koroškem… je bila cesta, ki pelje na Großglockner. Oziroma do njegovega vznožja. Preberi več »
Matej in jaz. Hladna, a sončna decembrska sobota. Božični sejem s cimetovimi rolicami, punčem in snežaki iz beljaka. Spontan obisk bolšjaka, skok na tramvaj, sprehod po ozkih mestnih ulicah. Vožnja z vzpenjačo in razgled nad mestom. Zapravljanje za dobrote na neštetih stojnicah. In za novo zapestno uro.
Preberi več »
Z mami in s sestro se zadnjih nekaj let, če nam le uspe najti ustrezen termin, za nekaj dni odpravimo skupaj na morje. Ciljna destinacija je bila do sedaj še vsakokrat hrvaška obala: začele smo v Istri, nadaljevale v Kvarnerju, nato pa smo se počasi in lagodno zasidrale na otokih Srednje in Južne Dalmacije. Povsod je bilo lepo, a na Korčuli najlepše.
Preberi več »
Ko mi je avtorica bloga poslala poročilo o oddaljenosti (kot ponavadi, ko me virtualno zasleduje na potovanjih), sem se počutila kot majhen hobit. Portugalska je najdlje, kar sem kadarkoli bila od doma, okroglih 2.100 kilometrov od Ljubljane, do novega romunskega doma pa še plus tisoč.
Preberi več »
Za gorsko, ki vodi proti Velikemu Kleku in pred alpsko, ki pelje na Dobrač, sva odkrila panoramsko cesto v pogorju Nockberge (ki so ga turistične zgibanke poimenovale kar “Nocky mountains”) – Nockalmstraße. Cesta leži v samem osrčju Krških Alp (Gurktaler Alpen), z njenega vrha pa se je po različnih planinskih poteh mogoče povzpeti na dva tisoč tristo enaintrideset in en meter visoki, s travo porasli in kravami posejani Klomnock. Preberi več »