Kamniško sedlo me je mamilo že lepo vrsto let, ko sem ga, vikend za vikendom, opazovala z ravnice najlepšega mesta pod Kamniškimi planinami in si vsakič znova obljubila, da naslednjikrat pa res pride na vrsto. To se je, kajpada, zgodilo bistveno kasneje, kot sem si predstavljala – nekega decembrskega dne, ko se je Ljubljana ovila v meglo, v Kamniku pa sijalo sonce (Matej bi rekel, da je bila šajba) sem se v družbi dveh ipsilon kromosomov končno zagnala navkreber. Preberi več »
Predviden enourni sprehod po planini, ki se je zaradi nepredvidenih zimskih razmer spremenil v peturno gazenje po snegu. A je bil že po pol ure hoje – takoj ko se je na Biba planini pokazalo sonce in se je za nami odprl razgled na megleno ljubljansko kotlino – ves začetni trud poplačan. Nadaljevali smo proti koči na Menini planini, kjer nam je zgovoren začasni/nadomestni/zimski oskrbnik postregel z joto in klobaso in nas nato čez Vivodnik, najvišjo točko planine z lesenim razglednim stolpom, usmeril na krožni spust do izhodišča. Preberi več »
Zima na Cerkniškem jezeru zna biti sila zabavna. Lahko se, na primer, drsate po zaledenelih lužah, posejanih po s snegom prekritih poljih. Se po uhojeni gazi sprehajate med jezerci modrozelene vode, do onemoglosti slikate dih jemajočo pokrajino in opazujete velike kose ledu, kako počasi in neslišno polzijo v vodo. Se na tem ali onem ovinku z glavo naprej povsem sproščeno vržete v sneg, ob tem pa z malo sreče naletite še na zasnežen čoln sredi polja.
Preberi več »
Bila je zadnja sobota v juliju, nebo brez oblačka in peklensko vroče že ob osmih zjutraj, zato je bila edina smiselna odločitev pobeg nekam na hladno. Na primer Tolminska korita. Preberi več »
Na Ratitovec sva nekega davnega marca štartala pri Prtovški cerkvi – izbrala sva pot čez planino Razor, s katere sva v skalah nad seboj oba prvikrat opazila čredo gamsov. Ker je pred kratkim zapadlo nekaj snega, je bilo ratitovško pobočje oblečeno v belo odejo, pot pa že dobro shojena. Bolj ko sva se približevala vrhu, bolj je drselo, hoja brez derez pa vse prej kot lahkotna. Izvedla sva nekaj kaskaderskih padcev v cel sneg ob gazi, bolj za hec kot zares je tu in tam padla tudi kakšna sočna kletvica. Preberi več »
Velikokrat se mi zgodi, da se lotim kakšne zadeve in na koncu pomislim – zakaj, za boga, se nisem tega že prej spomnil?
Za strastnega kolesarja ni lepšega od priložnosti, da se lahko za božič usede na kolo. Za nas, Ljubljančane, je to lahko huda muka, saj tak čas pogosto ne vidiš niti prsta pred nosom, da o mrazu sploh ne govorim. A zakaj bi se mučil na kolesu v megli in pri temperaturah pod ničlo, ko pa je tri četrt ure stran pravi raj za zimsko kolesarjenje. Kras! Temperature okoli 10°C (nad ničlo seveda). Sonce. Suhe ceste. Preberi več »
Koncert Plavega orkestra v Veliki Polani na začetku avgusta je lahko pomenil le eno: vikend izlet, na katerem sva prekrižarila dobršen del kokoškine glave in njenega podbradka ter obnovila osnovnošolsko znanje geografije skrajno vzhodnega dela Slovenije. Preberi več »
Na vrh Slemenove špice se je brez dvoma najlepše povzpeti v jesenskem času, ko rumeno obarvani macesni pred sivo kuliso mogočnih vršacev in po že kar kičasto modrim nebom dobesedno zažarijo. Če vstanete dovolj zgodaj in se par sto metrov nižje še zadržuje megla, pa boste morda posneli nagrajeno fotografijo, ki bo krasila enega od jesenskih mesecev naslednjega planinskega koledarja.
Preberi več »
Kras sva se odpravila raziskovat na verjetno najbolj vroč julijski dan. S kabrioletom, ki ga bo čez nekaj let že mogoče prištevati v kategorijo starodobnikov, z občasno nedelujočo napravo za hlajenje zraka. Mahnila sva jo po stari cesti, ker je bolj simpatična, v resnici pa zato, ker bodoči starodobnik za tiste trikrat na leto, ko se izvoli parkirat iz svoje garaže, kajpada, ni opremljen z vinjeto. In sva šla, založena z več litri vode in sončno kremo v sovoznikovem predalu. Preberi več »