Pred vročino, ki tudi v poznem poletju rada pritisne na že tako od vsega dogajanja razgreto Ljubljansko kotlino, smo jo tokrat mahnili v Kamniško-Savinjske Alpe. S planine Podvežak do Korošice smo, vključevši manjši ovinek do kapele na Molički peči in več postankov za fotodokumentacijo skalnate okolice, potrebovali debeli dve uri. Preberi več »
Nekdanjo črpalko, predelano v prodajalno sladoleda, sem opazila tisti trenutek, ko sva v Ilirski Bistrici zapeljala iz krožišča. Posledice so bile neizogibne: v mojem naročju se je znašel največji lonček (naslednji korak bi bila le še banjica) s tremi kepicami kremastega sladoleda, obloženega in prelitega z vsemi možnimi dodatki. Preberi več »
V resnici sva si le želela pogledat grad Bogenšperk. Pa sva se nato zapeljala še v Stično, ker Matej še nikoli ni bil v samostanu. Od tam pa do Trebnjega je še čisto malo in ko se človek enkrat spravi k stvari, štajerska meja in Sevnica nista več daleč. Preberi več »
Bilo je sredi poletja, do Putinovega obiska še slab teden, cesta do Ruske kapelice pa temu primerno ravno na frišno asfaltirana. Na Vršiču, ki se je kljub zgodnji jutranji uri neusmiljeno polnil s pločevino, je veter bril, da je bilo kaj, a smo se do melišča in grape nad njim že dodobra razgreli. Sledilo je nekaj ovinkov med nizkim grmičevjem, nato pa smo dobršen del poti grizli kolena po belem, od sonca razgretem grušču, ki ga je Matej vztrajno imenoval grušt.
Na Krasu se je težko ne imeti fajn, ne glede na prevozno sredstvo ali letni čas. Štanjel človeka težko ne navduši, navzlic podloženi, štiri do pet kilogramov težki opravi. Preberi več »
Begunje na Gorenjskem so poznane po marsičem. Po najbolj znanem slovenskem proizvajalcu športne opreme, naprimer, ki ima v Begunjah svoj sedež, trgovino in proizvodni obrat. Pa po bojda najuspešnejši slovenski narodnozabavni glasbeni skupini, ki ima v vasi svojo gostilno in celo muzej. Po razvalinah gradu Kamen iz trinajstega stoletja, ki stoji v dolini Drage, malo naprej od središča vasi. In po gradu Katzenstein, tudi Kacenštajn, iz petnajstega stoletja, v katerem se danes nahaja psihiatrična bolnišnica, manjši del pa je preurejen v spominski Muzej talcev, posvečen ujetnikom nekdanjega gestapovega zapora. Ob gradu je park, v parku pa Plečnikov paviljon.
Preberi več »
Plečnika se težko naveličam. Obetavna vremenska napoved s prijetnimi dvajsetimi stopinjami Celzija naju je pretekli vikend zvabila na dvodnevni, šestdesetkilometrski kolesarski džiro, na katerem sva se ustavila ob nekaterih mojstrovih največjih dosežkih izven strogega centra Ljubljane, posedala na klopcah ob Savi in se sprehajala po Iškem morostu.
Preberi več »
Kamnik z okolico je posejan s Plečnikovimi deli. Ena bolj znanih, muzej Plečnikove umetne obrti, kot jo je imenoval France Stele, je cerkev sv. Benedikta v Zgornjih Stranjah. Plečnik je pri prenovi cerkvi dogradil zunanjo lopo, uredil glavni vhod in dostop na zvonik, posebno pozornost pa je namenil notranji opremi, ki naj bi bila zavoljo sodelovanja z lokalnimi mojstri sploh nekaj posebnega. Na žalost je cerkev ob poznih nedeljskih popoldnevih za radovedno javnost zaprta, zato se bom morala za kakšen notranji detajl tja vrniti andrukat, pardon, drugbrt.
Preberi več »
V soboto sva bila na Blokah. Meni najljubši je bil odtenek neba, Mateju pa…