Bilo je sredi poletja, do Putinovega obiska še slab teden, cesta do Ruske kapelice pa temu primerno ravno na frišno asfaltirana. Na Vršiču, ki se je kljub zgodnji jutranji uri neusmiljeno polnil s pločevino, je veter bril, da je bilo kaj, a smo se do melišča in grape nad njim že dodobra razgreli. Sledilo je nekaj ovinkov med nizkim grmičevjem, nato pa smo dobršen del poti grizli kolena po belem, od sonca razgretem grušču, ki ga je Matej vztrajno imenoval grušt.
Na Krasu se je težko ne imeti fajn, ne glede na prevozno sredstvo ali letni čas. Štanjel človeka težko ne navduši, navzlic podloženi, štiri do pet kilogramov težki opravi. Preberi več »
Begunje na Gorenjskem so poznane po marsičem. Po najbolj znanem slovenskem proizvajalcu športne opreme, naprimer, ki ima v Begunjah svoj sedež, trgovino in proizvodni obrat. Pa po bojda najuspešnejši slovenski narodnozabavni glasbeni skupini, ki ima v vasi svojo gostilno in celo muzej. Po razvalinah gradu Kamen iz trinajstega stoletja, ki stoji v dolini Drage, malo naprej od središča vasi. In po gradu Katzenstein, tudi Kacenštajn, iz petnajstega stoletja, v katerem se danes nahaja psihiatrična bolnišnica, manjši del pa je preurejen v spominski Muzej talcev, posvečen ujetnikom nekdanjega gestapovega zapora. Ob gradu je park, v parku pa Plečnikov paviljon.
Preberi več »
Plečnika se težko naveličam. Obetavna vremenska napoved s prijetnimi dvajsetimi stopinjami Celzija naju je pretekli vikend zvabila na dvodnevni, šestdesetkilometrski kolesarski džiro, na katerem sva se ustavila ob nekaterih mojstrovih največjih dosežkih izven strogega centra Ljubljane, posedala na klopcah ob Savi in se sprehajala po Iškem morostu.
Preberi več »
Kamnik z okolico je posejan s Plečnikovimi deli. Ena bolj znanih, muzej Plečnikove umetne obrti, kot jo je imenoval France Stele, je cerkev sv. Benedikta v Zgornjih Stranjah. Plečnik je pri prenovi cerkvi dogradil zunanjo lopo, uredil glavni vhod in dostop na zvonik, posebno pozornost pa je namenil notranji opremi, ki naj bi bila zavoljo sodelovanja z lokalnimi mojstri sploh nekaj posebnega. Na žalost je cerkev ob poznih nedeljskih popoldnevih za radovedno javnost zaprta, zato se bom morala za kakšen notranji detajl tja vrniti andrukat, pardon, drugbrt.
Preberi več »
V soboto sva bila na Blokah. Meni najljubši je bil odtenek neba, Mateju pa…
Za cesto na Mangartsko sedlo sem prvič slišal nekaj let nazaj. Pozno, vem. “Pa kje živiš, človk?!” K temu je verjetno pripomoglo dejstvo, da v otroštvu nismo ravno veliko hodili na izlete. V največji meri pa pomoje kampanjsko učenje v srednji šoli. Sem že kdaj omenil, da sem imel geografijo za maturo? Razmere so se malenkost izboljšale, ko sem imel svoj prvi (in edini) avto. Drastično pa se je zadeva spremenila, ko sem spoznal cenjeno avtorico tegale bloga, ki me je zvlekla na prenekateri izlet in potovanje.
Pred dvema letoma smo mati za osmi marec peljali na Blegoš. Sijalo je toplo marčevsko sonce, tla so bila prekrita s hitro kopnečo plastjo snega in zimski dan bi težko bil bolj popoln. Parkirali smo na Črnem kalu in se, eden bolj zagnan od drugega, zapodili po gozdu navkreber. Preberi več »
Že nekaj let zapored sva se prijateljema menila, da bi šli za novo leto nekam v hribe. V tako pravo gorsko kočo sredi ničesar, s pečjo na drva in strmo padajočo streho. Nato se je nekega decembrskega dne dvatisočštirinajstega leta ponudila priložnost za čeznovoletno bivanje v hiši v Logu pod Mangartom. In smo šli.