Prva letošnja stokilometrska kolesarska preizkušnja me je vodila po poteh Petra Klepca. Kot ponavadi je za traso poskrbel Tomaž. Vremenska napoved je kazala na lepo in toplo vreme in s tem predstavljala idealne pogoje, da dodobra stestiram moj novi beli dres.
Preberi več »
Štirinajst dni poprej sva se z Matejem sprehodila na Ratitovec, teden pred tem, za osmi marec, sva s sestro mami prvikrat zvlekli na Blegoš. Ne le prvič na Blegoš, pač pa prvič na kakršen koli hrib, in to ne z avtom. Iz Škofjeloškega smo se nato z Matejo in Rokom konec marca, tistega leta, ko se zima ni in ni hotela posloviti, prestavili v sosednje Cerkljansko hribovje, natančneje na Porezen, njegov najvišji vrh. Preberi več »
Proti najslovitejšem hribovju jugovzhodne Slovenije in na njegov najvišji – Trdinov – vrh, sva bruhnila na drugi dan preteklega leta, le dobrih deset dni pred zadnjim in najbolj živce parajočim zagovorom mojega študijskega obdobja. Sprostitev v naravi je bila nujno potrebna in sprehod skozi mistične gozdove Gorjancev mi je kaj dobro del.
V dolino, ki razmejuje Karavanke od Julijcev smo v nedeljo v prvi vrsti odrinili zaradi mojega adrenalinskega spusta po planiški velikanki, a smo jo pred tem prav lahkotno mahnili še na Vošco, tisoč sedemsto sedemintrideset metrov visok vrh nad Gozdom Martuljkom.
Preberi več »
Vzpon na Veliko Raduho je bil prvo pravo poletno planinarjenje predprejšnje sezone. Prvič sva pomalicala že po prvih petnajstih minutah hoje: v družbi blejajoče drobnice in zaspanega goveda sva posedela pri koči na planini Loka. Sledila je slaba ura hoje po razmeroma strmo vzpenjajoči se poti, obdani s skalami, nizkimi borovci in mestoma visokim, skoraj močvirnatim rastjem. Ko so se oblaki kolikor toliko razkadili, se je v daljavi pokazal vrh, pod njim pa pot, ki je se je vila po pobočju hriba.
Preberi več »
Popolna jesenska sobota. Zgodnji štart iz Ljubljane. V dolini še megla, na Pokljuki pa brez oblačka. Razgled na Triglav in Julijce. Martinčkanje pod vrhom. Pobeg pred navalom tujezemskih izletnikov. Preberi več »
Zasedba je bila enaka kot tri mesece poprej, ko smo lezli na Kamniško sedlo: dva ipsilon kromosoma in jaz, le da sta bila tokrat za spoznanje bolj prizanesljiva. K temu sta po vsej verjetnosti pripomogla tudi dvometrska snežna odeja in pripekajoče marčevsko sonce. Brez derez bi nam mehka predla.
Nadaljevali smo tam, kjer sva z Matejem pred slabimi štirinajstimi dnevi obrnila nazaj proti osrednji Sloveniji, vmes pa naredili postanek še na Otočcu, ki sva ga prejšnjikrat izpustila. Preberi več »
Poleg našega je bilo na izhodišču tistega zgodnjeaprilskega dne parkirano le še eno vozilo – Vespa z dvema čeladama. S skalami posutemu gozdu so sledili travniki z nizkim rastjem in gručami dreves, v senčnih legah so se pojavljale prve zaplate snega. Na Mrzlem vrhu se je pred nami odprl razgled na pobočje Krna in nas spremljal vse do cilja. A do tam je bilo še nekaj hoje. Ker je blaten kolovoz prešel v slabo uhojeno gaz, teren pa se je začel strmo vzpenjati, smo si nadeli gamaše.