vselepoinprav.si

Na potep

Na Kras: po Poti miru

Med Alpami in Jadranom, na ozemlju dveh držav, kjer se je v prejšnjem stoletju odvijala ena najgrozovitejših bitk, danes poteka Pot miru. A pot ni ena sama: gre za več kot petsto kilometrov dolgo mrežo označenih stez, kolovozov in cest po pokrajini, za vselej zaznamovani z vojno preteklostjo. Poti, prežete s spomini in posejane s spomeniki, so namenjene tako zgodovinskim navdušencem kot tudi sprehajalcem, pohodnikom in kolesarjem. Del velikanske mreže sestavlja tudi nekaj deset kilometrov Poti miru na Krasu in na eno od njih, petnajst kilometrov dolgo krožno turo po robu kraške planote, sva se pretekle sobote podala tudi midva. Tokrat peš, a enkrat na vrsto zagotovo prideta tudi kolesi.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Zimska idila na planini Zajamniki

Komaj sem čakala pretekli petek, za katerega je bilo že od zgodnjih jutranjih ur pa vse do popoldneva napovedano obilno sneženje. In res je snega nato samo v Ljubljani nametlo krepkih petindvajset centimetrov – prijemal se je ceste, avtomobilov in dreves in se zaradi naglega padca temperatur tam tudi obdržal. Pa sem komaj čakala še naslednji dan, ko naj bi bilo sončno in brez oblačka, temperature pa krepko pod ničlo. Velik del Slovenije, vključno z nami, Ljubljančani, se je v soboto zbudil v pravo zimsko pravljico. Že navsezgodaj sem jo mahnila na Rožnik, kjer sem od gozda, od krošenj do tal zavitega v belo odejo, naredila več fotografij kot na vseh rožniških potepanjih preteklega leta skupaj (in teh ni bilo malo). Nazaj sem bila že pred deseto, a je bil dan prelep, da bi ga preživela doma. Pa sem jo okrog enajste mahnila proti Pokljuki.

Preberi več »
Na potep

Spet doma: prvi sneg v Brezju

Prve snežinke, pomešane z dežjem, so začele naletavati že v soboto zvečer. Nočna vremenska napoved je bila obetavna in vedela sem, da moram biti naslednjega dne zgodnja, če želim ujeti jutranjo idilo, ko se sneg še drži krošenj dreves in so gazi v snegu le tiste od divjadi. V sosednji vasi, kilometer in pol in stran in sto šestdeset metrov nižje je bilo zjutraj komaj kaj sledi o nočnem sneženju, v Brezju pa je tretjega decembra vladala že čisto prava zima.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Iz Gozda na Kriško goro

Ko sva si na robu vasice Gozd, do katere je cesta pripeljala z Golnika, obuvala gojzarje, je bila ura točno dvanajst. To vem, ker je v vaški cerkvi ravno začelo zvoniti. Skozi vas sva jo nato mahnila proti gorskemu grebenu, južnem pobočju Kriške gore, ki se je, odeta v jesenske barve, kopala v opoldanskem soncu. Cesta je kmalu prešla v strm kolovoz, ki je z vsakim korakom postajal bolj blaten. To vem, ker so se mi podplati lepili na razmočeno in od kmetijsko-gozdarske mehanizacije zvoženo zemljo. Ko sva dosegla rob pašnikov se je plast blata stanjšala, planinska pot pa je s kolovoza zavila na gozdno stezo.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Po Srednječavenski poti na Kucelj na Čavnu

Nad Ljubljansko kotlino je visela megla, vrhniški klanec je ravno prešla ploha, Nanoško pogorje je bilo zavito v siv oblak in ko sva si pri tunelih na Predmeji obuvala gojzarje, je ravno začelo rahlo rositi. A na izhodišču je že bila peščica avtomobilov in vremenska napoved v resnici sploh ni bila tako zelo slaba, zato se nisva dala: po Srednječavenski poti, ki se po zahodnem pobočju Čavna na razdalji desetih kilometrov vije vse od tunelov do Kopitnika, sva začela najin jesenski pohod na Kucelj, bojda najbolj razgleden vrh čavenskega grebena.

Preberi več »
Na potep

Sprehod v dežju: slap Peričnik in dolina Vrata

Ko sva v Mojstrani odvila proti Vratom, je tabla, ki šteje vozila, pokazala, da sva v dolino tistega dne vstopila sedma po vrsti. Par minut zatem, nekaj čez sedem zjutraj, sva parkirala pod Peričnikom in nikjer ni bilo žive duše. Bilo je hladno, veliko prehladno za začetek junija, nad nama so viseli sivi oblaki, v poznih dopoldanskih urah je bil napovedan celo dež. Kljub temu se nama je mračno jutro zdelo kot nalašč za sprehod po ozeleneli dolini.

Preberi več »
Na potep  |  S kolesom

Barjanka malo drugače

Pri nas doma ne greš preprosto trgovino in kupiš kolesa. To bi bilo veliko preveč enostavno. Postopek pridobivanja novega bicikla je veliko bolj zapleten in pogosto traja več tednov ali celo mesecev. Začetni izbiri vrste in – kar je najpomembneje – barve okvirja (ta se ponavadi najde v prijateljevi kleti ali v več let zapečateni garaži dedka s Primorske) sledi večurno večerno brskanje po spletu za vsemi potrebnimi sestavnimi deli, ki se nato nakupijo v več rundah in v naslednjih tednih na domači in sosednje naslove hodijo v predimenzioniranih paketih. Obnova okvirja je odvisna od njegovega stanja, od želja in finančnih zmožnosti naročnika, nenazadnje pa tudi od namembnosti kolesa. Novo kolo torej nikoli ni zares novo, a je eden od n+1 primerkov, ki visi na steni najinega stanovanja, restavriran do takšne popolnosti, da je verjetno lepši kot takrat, ko ga je prvotni lastnik pripeljal iz Roga. Moje novo gorsko kolo ni takšno. Je pa lepe temno zelene barve in ime mu je Verdi.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Iz Kopačnice na Ermanovec

Avto sva pustila v Kopačnici, pri starejšem gospodu, ki nama je, ko sva ga vprašala, kje bi lahko našla izhodišče za vzpon na uro in pol hoda oddaljeni Ermanovec, brez pomislekov odstopil prostor na svojem dvorišču. V vasi, ki jo je v resnici sestavljalo le nekaj hiš, sva bila prvič in takoj sva se počutila domače. Medtem ko sva si obuvala gojzarje, smo si izmenjali nekaj besed, potem se je gospod vrnil h košnji, midva pa sva vzela pot pod noge. Stranska cesta je prešla v ozek kolovoz, ob katerem se je vsake toliko pojavila skladovnica. Na eni od njih se je na dopoldanskem soncu pražil dvajsetcentimetrski zelenec z modro glavo. Travniki in njive so kmalu prešli v gozd in pot v vse ožji grapi se je zlagoma začela vzpenjati.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Čudovita Čičarija: krožna pot čez Ostrič, Medvižico in Razsušico

V soboto je bilo čudovito vreme in Mr. P. se je namenil odkolesarit tradicionalno brkinsko spomladansko turo, ki je najlepša ravno v času cvetenja jablan. Ker imam sama trenutno za takšne podvige čisto premalo kondicije, si mu nisem upala pridružiti, a je bil dan veliko prelep, da bi ostala v Ljubljani. Odprla sem zemljevid, okrog Mr. P.-jevega izhodišča naredila krog v radiju trideset minut vožnje in na koncu izbrala Čičarijo.

Preberi več »