vselepoinprav.si

Na potep  |  V hribe

Zimska idila na Lovrenških jezerih

Ko sva nekaj pred osmo zapuščala Ljubljano, je jutranje sonce prav kičasto osvetljevalo Kamniško-Savinjske Alpe, ki so se dvigale naravnost pred nama in z vseh možnih medijev so naju obveščali, da se obeta zares lepa sončna sobota. In je to tudi bila, vsaj do zadnjega ovinka pred smučiščem na Rogli – tistega, za katerim se nad cesto razteza del Poti med krošnjami, od tam naprej pa so bili pohorski gozdovi odeti ne le v sneg, temveč tudi v gosto meglo. Parkirnega mesta ni bilo težko najti, temperatura na vrhu se je spustila krepko pod ničlo, povrh vsega pa je pihal še leden veter, ki je iz krošenj dreves vse naokrog nosil pravi, iz snežnih topov pa umeten sneg. Nase sva navlekla vse, kar sva imela s sabo in tudi vse tisto, kar za rezervo voziva v avtu. Sonce gor ali dol, bila sva pripravljena.

Preberi več »
Hrvaška  |  Malo dlje  |  Na potep  |  V hribe

Čudovita Čičarija: krožna pot po vrhovih južnega grebena

Do izhodišča za pohod po južnem hrbtu Čičarije je iz Ljubljane kvečjemu uro in pol vožnje. V primeru, da uporabiš avtocesto, se razume, in avto, primeren za vožnjo po le-tej. Ker smo za prevozno sredstvo tokrat izbrali malega skoraj starodobnika lovsko zelene barve, ki ni imel ne vinjete ne do konca izpeljanega servisa, so v poštev prišle le lokalne ceste. Na zadnjih sedežih je bilo komaj dovolj prostora, da sem lahko bolj ali manj normalno sedela, pa še to le na sredini, sredinski varnostni pas pa je premogel le en, spodnji trak. Vožnja po stari Primorki, nato pa po ozkih cestah, ki se vijejo od Kozine proti Hrvaški in še naprej, je bila pravo doživetje.

Preberi več »
Italija  |  Malo dlje  |  Na potep

Vrnitev v Rezijo: Ta lipa pot

Nad Ljubljano je tistega jutra visela gosta megla, ki se je dokončno razkadila šele pri Vodicah. Bila sva na poti na spontani izlet (in zame izlet presenečenja), ki ga je imel Mr. P. bojda že lep čas v mislih. Nič nisem imela proti, da nisem vedela, kam greva, všeč pa mi je bilo dejstvo, da sva se peljala proti Gorenjski. Ne greva prav visoko, ampak do izhodišča je kar nekaj vožnje in pot je zelo lepa. In s tem ne mislim le vožnje do tja, je rekel on. Se že veselim! sem odgovorila jaz. Temperatura ozračja je naraščala z vsakim prevoženim kilometrom in veselila sva se sprehoda v krakih rokavih, morda še zadnjič v tej sezoni. Bila je predzadnja sobota v septembru in zadnji dan koledarskega poletja.

Preberi več »
Na potep  |  S kolesom

Spomladansko makadamkanje po Barju

Kljub muhastemu vremenu, ki nas osvežuje in prevetruje zadnjih nekaj tednov, je letošnja pomlad v bistvu – v kolikor uspeš ujeti nekaj uric brez grozeče oblačnosti in nepredvidljivih neviht – idealna za lahkotno kolesarjenje po Barju. Lahkotno, ker nikoli nisem uživala v podiranju rekordov in divjanju skozi pokrajino, ki v sebi skriva toliko lepega. V zadnjem mesecu sem se med cvetoče travnike in nežno migetajoča pšenična polja tako podala kar trikrat: z mojim novim-starim Verdijem sva jo vsakokrat mahnila bolj ali manj po isti trasi – in čisto vsakič odkrila kaj novega.

Preberi več »
Na potep

Na Kras: po Škocjanski učni poti

Tako kot lansko leto, le slab mesec prej, sva se zapeljala do Škocjanskih jam, zdaj že tradicionalnega izhodišča za tradicionalni brkinski kolesarski giro. Prav tako tradicionalno se Mr. P.-ju že tretje leto zapored nisem pridružila, recimo da zaradi uvidevnosti. Pa nisem imela nič proti: lani sem se v času, ko je on odvozil svoj sedemdesetkilometrski krog s tisoč tristo višinskimi metri, zapeljala do vasi Zagrad v Čičariji, se od tam povzpela na tri vrhove, nato pa se vrnila v Matavun ravno ko je Mr. P. prikolesaril skozi vas. Letos je bil moj načrt veliko manj ambiciozen, a zato nič manj lep.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Z Mariborskega Pohorja na Areh

Ni bilo prvič, da sva jo na vikend, ko se je v dolini pod Poncami odvijal eden od največjih zimskih dogodkov leta in so se posledično proti Gorenjski valile trume navijačev, raje ucvrla v drugo smer. Veliko preredko se odpraviva na Štajersko, kljub temu da naju ta vsakič znova navduši. Ko sem pred sedmimi leti in pol začenjala s pisanjem tega bloga, je bil moj prvi zapis ravno o Mariboru in še danes je eden od mojih najljubših. Tudi zdaj sva jo mahnila v tisto smer, a sva si mesto tokrat ogledala z nekoliko drugačne perspektive – od tam, kjer se je še do nedavnega odvijala druga največja smučarska prireditev pri nas: z Mariborskega Pohorja.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Po snegu na Mrežce

Sredi marca je na Bledu vladala že čisto prava pomlad in tudi ko sva nato vozila proti Pokljuki, se je sprva zdelo, da tam ne bo nič drugače. Malo pred Rudnim poljem sva končno zagledala prve zaplate snega, a se je ta na cesti zares pojavil šele, ko sva zavila proti planini Zajavornik. Jutranji žarki, ki so se počasi prebijali skozi gost smrekov gozd, so osvetljevali zeleno-bela gozdna tla in ko sva na izhodišču parkirala avto, je bilo snega na poti ravno dovolj, da sva si že kar takoj nataknila dereze. Jutro je bilo hladno in steza ponekod še pomrznjena, na mestih, ki jih je že doseglo sonce, pa sneg kašast in drseč, zato je bila odločitev kar prava. Za manjšo skupino turnih smučarjev sva jo počasi mahnila navkreber.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Iz vasice Plave na Korado

Na pohod po manj obljudenih vrhovih Slovenije smo se tokrat podali štirje: trije v razmeroma dobri telesni pripravljenosti in ena, ki jo je bilo prihajajočega tempa kar malce strah, saj zimski sprehodi po Rožniku pač niso dovolj, da bi povsem z lahkoto držala korak s tistimi v dobri formi (kljub temu, da so mi vsi po vrsti vso pot do izhodišča zatrjevali, da temu ni tako in da je zima tudi pri njih naredila nekaj škode). Ko smo v Novi Gorici zavili proti Tolminu, na cesto, ki se je po ozki soteski vila vzdolž turkizno zelene Soče, je začetna negotovost popustila, pričakovanje naraslo in po nadaljnjih dvajsetih minutah vožnje smo prispeli do vasi Plave. Napovedano je bilo pretežno oblačno vreme, a je zaenkrat še konkretno sijalo sonce. Prečili smo reko, parkirali avto pri cerkvi in zakorakali v gozd. Smerokaz na ovinku je naznanjal, da sta pred nami dve uri hoje.

Preberi več »
Na potep  |  S kolesom

Parenzana: iz Milj do Sečovelj

Bila je nedelja, prva v februarju, napoved za Obalo pa precej obetavna, s temperaturami krepko nad deset stopinj, izvzemši dejstvo, da se je zadnjih nekaj dni nad morje vsak popoldan privlekla gosta megla. Iz Ljubljane, kjer je bilo sončno, a le par stopinj nad ničlo, sva štartala ob pol desetih. Nikamor se nama ni mudilo: kasneje kot sva odrinila, več možnosti je bilo, da naju ne bo zeblo. Odločila sva se, da tisti dan prekolesariva slovenski del Parenzane, Porečanke, tudi Istranke – dobrih štirideset sicer sto triindvajset kilometrov dolge kolesarske poti med Trstom in Porečem, speljane po trasi nekdanje ozkotirne železniške proge, po kateri je vlak v začetku prejšnjega stoletja vozil ljudi, sol, moko, olje in vino, sadje in zelenjavo, pa tudi istrski kamen, apno in les.

Preberi več »