“Moj oblikovalski nazor pri vseh izdelkih je bil iskanje res dobre oblike izdelka, ki bi bil dostopen potrošnikom s skromnimi dohodki. Vsi moji izdelki nosijo to socialno vrednost.”
“Stol, ki funkcionora, je tudi lep stol.”
“Unikatnost skozi serijo.”
-N. Kralj
Ko sva s sestro še živeli doma, nikoli nismo imeli mačk, le enega zelo zvestega psa, nemškega ovčarja Rika, ki je z nami preživel vseh štirinajst let svojega življenja. Potem sva se odselili, najini mesti (in najini sobi) pa so zapolnili trije najdeni mačji bratje in ena osirotela frojlajn, če štejem le tiste, ki smejo v hišo. Zunanjih, vaških, je na hišnem pragu vsak dan vsaj še enkrat toliko. Preberi več »
Ne le v Kosezah, tudi v Tivoliju je bil ta teden cel žur. Zdaj mi je žal, da nimam več tistih starih drsalk. Bi se pa obula pet parov pohodniških nogavic, da bi se noga prilegala tri številke prevelikemu čevlju.
Z bobrom, pižmovko in nutrijo. Po tanovem moja najljubša oz. močno vštric s kitom in nogicami. Hitro iskat, da jih prej ne zmanjka! Preberi več »
Temperature deset stopinj pod ničlo imajo občasno lahko tudi kakšno prednost. Zamrznjena Koseški bajer in Tivolski ribnik, na primer – v tem trenutku po vsej verjetnosti najpopularnejši destinaciji ljubljanskih otrok, tako malih kot tistih malo večjih. V Koseze sem skočila nekega (pre)hladnega jutra preteklega tedna, ko še nikjer ni bilo žive duše. Drsanju sem se iz previdnosti raje odrekla, dovolj impresiven je bil že pogled na z belo plastjo prekrito vodo in spokojno modrosivo ozadje. Nekoliko so se mi zasmilili le labodi, race in golobi, ki so v sožitju ždeli na majhni nezaledeneli površini tik ob bregu. Preberi več »
Vsake toliko me zagrabi slà po raziskovanju preteklosti tega ali onega koščka Ljubljane. Tokrat sem povsem po naključju (če sem povsem natančna, se je to zgodilo med brskanjem za knjigami o Plečniku) naletela na sila zanimivo čtivo o Tivoliju, Rožniku in Šišenskem hribu. Na Rožnik jo mahnem vsaj dvakrat na teden – če se le da, vsakič po drugi stezi z drugo zgodbo, zato mi je bilo marsikatero dejstvo o našem ljubljanskem hribčku že znano, a se je tu in tam našla tudi kakšna frišna drobtinica. Navajam nekaj najzanimivejših. Preberi več »
V središču Ljubljane imamo na razdalji par sto metrov zbranih nekaj največjih Plečnikovih stvaritev: Križanke, Narodno in univerzitetno knjižnico, Kongresni trg s parkom Zvezda, Šuštarski most, prizidek filharmonije, stopnišče Stolba, Tromostovje, tržnice, stavbo Vzajemne zavarovalnice (danes sedež Zavarovalnice Triglav), Peglezen, Trg francoske revolucije, Rimski zid, promenado v Tivoliju, Šance na Ljubljanskem gradu, stavbo Zbornice za trgovino, obrt in industrijo (v kateri je danes Ustavno sodišče), Levstikov trg, Vegovo ulico, Ziosovo cesto, pa Uršulinsko gimnazijo (danes Gimnazija Jožeta Plečnika) in zapornico na Ljubljanici, če zelo nahitro naštejem le tiste najprominentnejše. Preberi več »
Zadnjikrat sem Gilmorice* gledala, ko sem se še prebijala skozi kolesje slovenskega izobraževalnega sistema in takrat mi je bila serija sila všeč. Vedno sem se lahko poistovetila z Rory, morda ravno zato, ker je, podobno kot jaz, veliko prostega časa namenila branju knjig. Pretekli teden sta se Gilmorici v obliki štirih enoinpolurnih filmov z naslovom Gilmore Girls: A Year in the Life (slovenskega prevoda, predvidevam, še ni) vrnili na računalniške ekrane in, priznam, imela sem kar visoka pričakovanja. Ne, ker bi upala, da bo zaključek serije nek hud presežek, temveč ker predhodna zgodba enostavno ni bila tako zelo zahtevna, da bi bilo njeno nadaljevanje lahko slabo. A sem se, žal, dodobra zmotila.
