Pozimi po Krasu
Velikokrat se mi zgodi, da se lotim kakšne zadeve in na koncu pomislim – zakaj, za boga, se nisem tega že prej spomnil?
Za strastnega kolesarja ni lepšega od priložnosti, da se lahko za božič usede na kolo. Za nas, Ljubljančane, je to lahko huda muka, saj tak čas pogosto ne vidiš niti prsta pred nosom, da o mrazu sploh ne govorim. A zakaj bi se mučil na kolesu v megli in pri temperaturah pod ničlo, ko pa je tri četrt ure stran pravi raj za zimsko kolesarjenje. Kras! Temperature okoli 10°C (nad ničlo seveda). Sonce. Suhe ceste.
V bistvu Kras ni bila povsem moja ideja, saj me je na božično kolesarjenje povabil Tomaž – moj prijatelj in kolesarski mentor. Težko sem rekel ne, saj so mi do 2000 prevoženih kilometrov letos manjkali le še trije. A narediti samo tri se pač ne spodobi. Štart je bil v Senožečah, na parkirišču stanovanjskega bloka. Ob desetih je sonce že prav prijetno grelo. Toda kljub toplim temperaturam vreme ni bilo primerno za kratke rokave, še vedno je bila potrebna zimska oprema. Tomaž je imel s sabo celo zimsko kolo – Puch Mistral (vintage okvir z moderno opremo).
Za začetek sva se spustila skozi Divačo, nato pa preko Lokev v Lipico. To je bilo prav prijetno presenečenje, saj si Tomaževe začrtane poti pred odhodom sploh nisem ogledal. Priznati moram, da sem bil tam prvič. Nisem si predstavljal, da lesena bela ograja obdaja tako veliko območje. Uspelo nama je celo priklicati belo kobilo, ki ni bila nič kaj sramežljiva in zelo vesela družbe, sploh, če se jo je malo pocrkljalo. Cesta, ki se vije skozi posestvo, je za kolesarje še posebej prijetna, da ne rečem naravnost kičasta. A hkrati super material za Instagram. Nadaljevala sva po stari cesti do Sežane. Še vedno sonce. V Sežani so nama otroci, oblečeni v božičke, ob cesti zapeli dobrodošlico. Pol jih je bilo na eni, pol na drugi strani ceste, torej kar v stereo izvedbi. Nato sva se dotaknila meje z Italijo in šla naprej čez Dutovlje in Komen v Štanjel. Le sem in tja sva srečala kakšen avtomobil, sicer pa sva bila na cesti povsem sama. Za vsakim ovinkom se je zdelo nemogoče, da bi bil naslednji odsek lepši od prejšnjega, ampak sem bil vedno znova presenečen. Prava mojstrovina iz asfalta.
V Štanjelu sva iskala nekaj kraškega za pomalicat, vendar razen stojnic z olivnim oljem in žganjem ni bilo ničesar konkretnega. Vprašala sva mimoidočo gospo s psom – kraškim ovčarjem, kakopak – če nama lahko svetuje kakšno gostilno, a so bile na žalost vse zaprte ali pa preveč s poti. Za božični vikend je težko pričakovati kaj drugega. Prijazna gospa se je celo ponudila, da nama skuha klobaso ali dve. Zahvalila sva se ji za prijaznost in odšla pogledat še na grad, če bi se tam morda kaj našlo. Na grajskem dvorišču sva odkrila prav prijeten kafič, ki je bil glede na izgled ravno obnovljen. Čisto po hipstersko. Spila sva vsak svojo kavo, za zraven sva dobila še nekaj domačega božičnega peciva, ki ga je itak takoj zmanjkalo, zato sva hitro nafehtala še eno rundo. Preden sva jo mahnila naprej proti izhodišču, sva v sceno postavila kolesi in na hitro naredila nekaj fotk. Po tričetrt ure sva prispela do Štorij, od tam naju je do izhodišča ločilo le še nekaj kilometrov. Še ob dnevni svetlobi sva prišla do avta.
Medtem ko bi se drugače verjetno mučil na trenažerju v kleti ali pa v mrazu v ljubljanski kotlini, sem lepo užival na toplem soncu po lepih cestah in tako vsaj za nekaj ur zamenjal kuliso. Res ne vem, zakaj se nisem tega spomnil že prej.*
* Res ne vem, zakaj se Tomaž tega ni prej spomnil.