vselepoinprav.si

Predvčerajšnje, že peto v sklopu vodstev Arhitekture v živo, ki jih v letošnjem Plečnikovem letu vsak mesec organizira Muzej za arhitekturo in oblikovanje, je potekalo po tako zvani kulturni aleji – Vegovi ulici, ki se začne pri Kongresnem trgu in konča pri Križankah. Po Plečnikovih stopinjah je udeležence tokrat popeljal umetnostni zgodovinar in pesnik Miklavž Komelj, ki se je – kljub lastnim navedbam, da je na dogodivščino prišel povsem nepripravljen – pravzaprav izkazal za sila zabavnega predavatelja.  

Začeli smo z dejstvi. Vegova ulica poteka na mestu nekdanjega obrambnega jarka srednjeveške Ljubljane, na kar še danes spominja obrambni stolpič, inkorporiran v eno od fasad. Stebri, ki so nekoč podpirali vhodni del Glasbene matice, danes stojijo na Navju, ograjo njenega balkona pa je dal Plečnik ob preureditvi premestiti v stranjsko cerkev. Tu in tam se je že za časa njegovega življenja pojavil tudi kakšen antiplečnikovec. Hernije pred Glasbeno matico, za Miroslava Krležo sporne zaradi namestitve na podstavke, ki naj bi spominjalo na glave, nabite na kole, pripadajo skladateljem, tiste pred NUK-om, postavljene nekoliko kasneje, pa jezikoslovcem. Nadaljevali smo s poezijo oz. Miklavževimi recitali.

Ob zaključku aktualno spornega bukovega drevoreda stoji spomenik Simonu Gregorčiču z danes kamnito, nekoč pa leseno pergolo, po kateri se je kot simbol primorstva nekdaj vzpenjala vinska trta. Na kratko smo se zaustavili pri Napoleonovem spomeniku, edinemu spomeniku Napoleonu na svetu, postavljenem v dvajsetem stoletju, vrgli oko na kiosk čez cesto, mojstrovino, za katero mora človek, tako Miklavž, če si jo želi dobro ogledati, stopiti na drugo stran ulice, sledili sta kitica ali dve, zatem pa smo pohod skozi Križanke ( tam sem si prvikrat od blizu ogledala leseni model paviljona na Brionih, ki danes služi kot lestenec v gostinskem lokalu in pri zasnovi katerega je Plečnik uporabil nikoli uresničeni načrt za Prešernov mavzolej v Vrbi) in Krakovo zaključili na vrtu Plečnikove hiše v Trnovem.

O Plečniku in njegovi simboliki mi je bilo marsikaj znanega že pred ogledom, pač pa nas je Miklavž, tako mimogrede, razsvetlil še z nekim drugim, nekolikanj morbidnejšim ljubljanskim dejstvom: v Ljubljani se nikoli ni zgodilo niti eno samo samcato giljotiniranje – glave so od teles vselej ločevali s sekiro. Enkrat in edinkrat se je pripetilo, da so giljotino dali pripeljati iz Kopra, a je na smrt obsojeni, preden bi zadevščino sploh uspeli preizkusiti, od same groze storil samomor.

Poglej si tudi: Arhitektura v živo – ogled Ustavnega sodišča