Vselepoinprav je blog o potepanjih, izletih in potovanjih, zanimivih mestih in mestnih ulicah, knjigah, revijah ter o branju nasploh, o jezikih, kavah, kavarnah in drugačnih trgovinah, čevljih in kolesih, vintage kosih pohištva in drugih izdelkih iz druge roke, dobri hrani, vsakdanjih dogodivščinah, življenjskem slogu in osebnem pogledu na svet.
Zadnjič. The End. Težko pričakovani konec Knausgårdovega avtobiografskega pisanja, ki pa preostalim delom ne seže niti do kolen; dobra tretjina knjige je za moj okus namreč povsem odveč. In ja, tista tretjina. V preostanku tisoč sto petdeset strani dolgega zapisa pa je tu in tam kljub temu moč najti tudi kakšen uporaben odsek. To je nekaj njih.
Da bo moral biti tempo zaradi moje nizke aktivnosti v zadnjem mesecu po vsej verjetnosti manj kot zmeren, sem ju opozorila že dan pred odhodom, a si vseeno nista premislila, da me vzameta s sabo na tradicionalno jesensko tržaškokraško. Če sta svojo odločitev kasneje obžalovala, ne vem, ampak brez dvoma sem bila naslednji dan jaz tista, ki je potrebovala najdaljši počitek. Preberi več »
V najinih rosnih letih sva se po razglednih cestah sosednje Avstrije najraje vozila s kabrioletom. Včasih sva v mali prtljažnik strpala gojzarje in pohodne palice in jo mimogrede mahnila na kakšen nezahteven vrh. Odkar se štejeva med kolesarje in motoriste pa vožnja po takšnih cestah z drugim kot enoslednim vozilom skorajda ne pride v poštev in že skorajda kičasto popolno jesensko vreme pretekle sobote je bilo pač treba izkoristiti. Preberi več »
V letu ali dveh se lahko marsikaj spremeni. Navdušenje nad cestnim kolesarjenjem, na primer. Pred dvema letoma sem v čisto prvem prispevku zapisala, da se v rekreativno bicikliranje, po možnosti takšno v hrib, še nisem pustila prepričati. Zdaj temu ni več tako. V zadnjem letu sem prisopihala na Rakitno, odvozila Sello Ronda in se povzpela na Mangart in – kar je najvažnejše – ob tem resnično uživala. Od mojega prvega zapisa se je spremenil tudi moj odnos do vsakodnevne priprave hrane. Zdaj to počnem z nekoliko več navdušenja, a me še vedno izjemno veseli, da najraje kuha kar on.
Z vlakom v Trst, s kolesom po Istri, peš v hribe. V stanovanju pa čisto moj čisto pravi švedski Stringhylla. Preberi več »