Tržaškokraška

Prva resna tura v novem letu me je popeljala v Tržaški zaliv, na toplo, na morje in na sonce. Štart je bil v Štorjah, kjer je pred gostiščem Skok prav prikladno parkirišče. Preko Sežane sem se zapeljal na italijansko stran. Prečkanje tega mejnega prehoda je prav bizarno, saj se spustiš iz rondoja na regionalni cesti neposredno na zaključek hitre ceste, ki je bila še nekaj metrov prej avtocesta. Potem moraš, da prideš na pravo smer proti Opčinam, prečkati štiri pasove s skrajno desnega na skrajno levega. Opčinam je sledil Prošek, kjer se mi je odprl razgled na Trst in Jadransko morje, potem pa sem se spustil čisto do obale.

Ob morju sem vozil vse do Sesljana. Vmes sem se na rivi ustavil na macchiatu z razgledom na morje in grad Miramare. Od gradu naprej se je do Sesljana cesta enakomerno vzpenjala. Sem in tja sta se v daljavi pokazala Devin in Tržič. Poskusil sem se zapeljati skozi letovišče Portopiccolo, a me je tamkajšnji varnostnik hitro, a čisto prijazno odslovil. Turistično naselje, zgrajeno na mestu nekdanjega kamnoloma, sem si tako lahko ogledal le od daleč. Pri Mavhinjah sem se vrnil v Slovenijo. Pot sem potegnil vse do Komna.

V rojstnem kraju Srečka Kosovela sem v Gostilni Tomaj spil drugi macchiato. Ravno ko sem užival v prijetni toplini sonca, sem začutil kaplje. Od kje le, saj sije sonce. Kot nalašč se je ravno nad mano pojavil črn dežni oblak. Bile so to resnično ekstremno lokalne padavine, ki so me spremljale vse do Štorij.

Ker sem bil po treh urah kolesarjenja že pošteno lačen, sem skočil k Skoku na pašto in deci terana. Kako prikladno.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

www.vselepoinprav.si ©2016 | Wordpress theme by Matej Perko