Krnsko jezero

Potem ko sva v Lepeni, kjer sva pustila avto, prehitela trumo hrupnih ljubljanskih planincev, sva do vrha srečala le še peščico pohodnikov. Večji del se je pot nato serpentinasto dvigala po pretežno listnatem gozdu, pri tem večkrat prečila tovorno žičnico in se zravnala šele pri njeni zgornji postaji. Od tam sva imela do Krnskega jezera le še slabih dvajset minut.

Ker sva štartala dovolj zgodaj, sva imela prodnato obalo temno zelenega jezera kar lep čas povsem zase. Ko pa sva zaslišala bližajočo se nevarnost prej omenjene trume pohodnikov, sva jo ucvrla v kočo na golaž in ričet.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.