vselepoinprav.si

Pred dobrim letom sva Dolomite po dolgem in počez prekrižarila z motorjem in vse od takrat si jih je Matej strastno želel prevozit še s kolesom. Jaz niti ne. So mi pa že hudo manjkali hribi. Ampak potem sem se letos nekoliko resneje vrgla v kolesarjenje. Prilezla sem na Rakitno, podirala rekorde po Barju, odvozila prvo stotko do Črnomlja in kolesarjenje v hrib je nenadoma postalo zanimivo. Tako smo v začetku avgusta na strešna prtljažnika avtomobilov namontirali Matejevega Focusa, Tomaževo SuzieQ in mojo Rozi in smo šli. V Dolomite in to za cel teden: kolesarit, pohajkovat, namakat prste v mrzla gorska jezera.

Sella Ronda za zajtrk

Na prvi giro sta me fanta, neozdravljiva biciklistična odvisnika, ki ju ne ustavi ne dež ne sneg ne nizke temperature, zvlekla že takoj naslednji dan. “Z nama greš na Pordoi, potem se pa ti spustiš nazaj v Arabbo, midva pa odfurava Sello Rondo,” sta rekla. Pet ur kasneje smo dobrih petdeset kilometrov dolgo krožno pot, ki vključuje štiri prelaze – Pordoi, Sella, Gardena in Campolongo – odvozili skupaj.

Vzpon na Fedaio in Pordoi, pohod do čarobnega jezera Sorapis

Dan zatem sem potrebovala malo odmora, fanta pa, jasno – ne, zato sta se odpravila osvajat prelaz Fedaia ter Pordoi z druge strani. V torek je bil Tomaž tisti, ki je rabil počitek, zato sva jo z Matejem mahnila na pohod do jezera Sorapis, skritega med mogočnimi vršaci, ki slovi po svoji noro svetlomodrozeleni (v kolesarskem žargonu celeste) barvi. Pot je bila daljša kot sva pričakovala in višinska razlika bistveno večja, a sva italijanske sopohodnike kljub temu prehitevala kot za stavo. Mrzlo vodo sva potipala le s prsti na nogah, pač pa se med precej številnimi občudovalci našlo nekaj pogumnežev, ki so v na kakih petnajst stopinj ohlajeno jezero celo skočili.

Veličastni Giau in mogočna Marmolada

V sredo sem ju zapeljala v vasico Caprile, kjer sta štartala brutalen vzpon na prelaz Giau, jaz pa sem jima sledila z avtom. Četrtek smo določili za dan za izlet z nekolikanj manj rekreacije. S prelaza Pordoi smo se z gondolo najprej povzpeli na Sass Pordoi in se komaj načudili pusti, skalnati pokrajini vrha Piz Boè. Nato smo se čez Fedaio zapeljali do kraja Malga Ciapela in od tam s skavtskim popustom in tremi nihalkami zapored splezali na še vedno zasneženo Marmolado.

Popoldne je bil čas za učno uro menjave predrte zračnice na kolesu: fanta sta me naučila sneti obroč, zamenjati zračnico in vzpostaviti prvotni položaj, t.j. kolo brez predrte zračnice. Ni bilo pretirano težko, po nekaj kozarčkih domačega žganja pa še nekoliko lažje. Bistvo je, da zadevo zdaj obvladam.

Za konec pod Tre Cime

Petek, zadnji dan pred odhodom, smo namenili giru do koče Auronzo v narodnem parku Tre Cime, a je bilo vreme že navsezgodaj zjutraj veliko prekislo za kolesarjenje, zato smo se do cilja, zdaj pa izhodišča, zapeljali z avtom. Ob spremljavi rahlega dežja smo se zato po uhojeni potki, čez melišče in mimo kapelice sprehodili do koče Lavaredo.

Ko se je znova prikazalo sonce, smo jo mahnili po planini, poležavali v mehki travi med plahimi svizci in razmišljali, da so počitnice minile veliko prehitro in da je celotno zadevo potrebno naslednje leto nedvomno ponoviti.