Tadej Golob: Jezero

Miha Kovač je zapisal, da gre za prvo v slovenščini napisano kriminalko, ki jo je požrl od začetka do konca ter da se z rojstvom avtohtone žanrske književnosti pomembno utrjuje slovenska knjižna krajina, Miha Mazzini pa, da knjiga zlahka koraka ob bok Skandinavcem. Mene ni tako zelo prepričala.

Obetavnemu začetku sicer ne gre oporekati, vendar pa se naslednjih nekaj sto strani, izvzemši povprečno, skorajda stereotipno zgodbo protagonista kriminalista Tarasa Birse, ki je, kakopak, za razliko od svojih debelih sodelavcev s propadlima življenjskima zgodbama, v popolni telesni formi, ter njegovo novo, pol mlajšo sodelavko, ki – to je jasno že od začetka – slejkoprej podleže njegovemu šarmu?, ne zgodi praktično nič zanimivega. Taras, edini, ki ga sodelavci kličejo po imenu, saj je že to samo po sebi nekaj posebnega, zahvaljujoč jezikovnemu tečaju izpred nekaj let, ki mu ga je omogočila služba, prav tako tekoče govori nemško in s komuniciranjem z inozemskimi pričami nima niti najmanjše težave. Vsakokratne preglavice mu povzroča le izgovorjava zemljepisnega imena Bad Kleinkirchheim.

Simpatična se mi ni zdela niti mestoma uporabljena gorenjščina, saj njena raba vsakokrat deluje prisiljeno, če ne že porogljivo. Krimič morda res tlakuje pot slovenski knjižni krajini, Skandinavcem pa se ne približa niti na daleč.

Pod pričakovanji.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

www.vselepoinprav.si ©2016 | Wordpress theme by Matej Perko