Pred dobrimi štirinajstimi dnevi sva najinega zvestega Šveda zamenjala za njegovega par let mlajšega, nekaj odtenkov svetlejšega in enako zvestega brata, ki pa vse od takrat še ni doživel prave krstne vožnje. To je, vse do pretekle sobote, ko sva se po osmih letih znova povzpela k vznožju Velikega Kleka.
Preberi več »
Ali Kärntner Storschitz, kot ga imenujejo naši severni sosedje, je tisoč sedemsto devetinpetdeset metrov visok, izjemno razgleden vrh v zahodnih Karavankah, s katerega se ob dobri vidljivosti vidi domala celotno slovensko visokogorje, pa tudi dobršen del avstrijskega. Z Jezerskega vrha nanj vodita dve poti. Midva sva ubrala ta krajšo, Kranjsko, ki nekaj časa pelje vzdolž državne meje, nato pa zlagoma zavije v Avstrijo. Če se na s soncem obsijanem travniku ne bi ustavila za malico in v snegu ne bi iskala sledi divjih svinj, bi vrh dosegla v uri in pol. Ampak vonj po borovcih je bil mamljiv, sonce je ravno prav grelo in nikamor se nama ni mudilo.
Preberi več »
V najinih rosnih letih sva se po razglednih cestah sosednje Avstrije najraje vozila s kabrioletom. Včasih sva v mali prtljažnik strpala gojzarje in pohodne palice in jo mimogrede mahnila na kakšen nezahteven vrh. Odkar se štejeva med kolesarje in motoriste pa vožnja po takšnih cestah z drugim kot enoslednim vozilom skorajda ne pride v poštev in že skorajda kičasto popolno jesensko vreme pretekle sobote je bilo pač treba izkoristiti. Preberi več »
Pred panoramsko, ki pelje na Dobrač in alpsko, ki vodi proti Klomnocku, pred odkrivanjem italijanskih in avstrijskih Dolomitov in pred Matejevim idiličnim kolesarskim vzponom po še bolj idilični cesti do jezu Kölnbrein Speicher v dolini reke Malta na avstrijskem Koroškem… je bila cesta, ki pelje na Großglockner. Oziroma do njegovega vznožja. Preberi več »
Matej in jaz. Hladna, a sončna decembrska sobota. Božični sejem s cimetovimi rolicami, punčem in snežaki iz beljaka. Spontan obisk bolšjaka, skok na tramvaj, sprehod po ozkih mestnih ulicah. Vožnja z vzpenjačo in razgled nad mestom. Zapravljanje za dobrote na neštetih stojnicah. In za novo zapestno uro.
Preberi več »
Za gorsko, ki vodi proti Velikemu Kleku in pred alpsko, ki pelje na Dobrač, sva odkrila panoramsko cesto v pogorju Nockberge (ki so ga turistične zgibanke poimenovale kar “Nocky mountains”) – Nockalmstraße. Cesta leži v samem osrčju Krških Alp (Gurktaler Alpen), z njenega vrha pa se je po različnih planinskih poteh mogoče povzpeti na dva tisoč tristo enaintrideset in en meter visoki, s travo porasli in kravami posejani Klomnock. Preberi več »
Na avstrijsko Koroško se nisva podala, ker bi prelezla že vse domače vrhove, od tega naju loči še zajetno število vzponov in najmanj nekaj let. Ne, razlog za ta enodnevni izlet je bila v prvi vrsti panoramska cesta, ki pelje na Dobrač – Beljaška alpska cesta oz. Villacher Alpenstraße, ena od mnogih avstrijskih gorskih cest, nič manj posebna od tistih proti Velikemu Kleku, Klomnocku, v Dolomite ali do umetnega jezera Kölnbrein nad dolino Malta.
Ura je bila sedem zjutraj, ozračje zunaj hladno in okoli ničle, zaradi inverzije pa tudi megla, tako kot vsako zimo v Ljubljani. Rok me je že čakal pred blokom; čez vse možne sloje kolesarskih oblačil sem si oblekel trenirko in usnjeno jakno ter se odpravil v klet po kolo in vse ostalo kar spada zraven. Za ta poseben podvig sem svoje nedavno na novo prebarvano kolo prejšnji dan tudi lepo očistil in podmazal najvažnejše. Rok je imel svoje gorsko kolo že na strešnem prtljažniku, jaz pa sem svojega cestaka zbasal v avto – and off we went…
Na hladno petkovo jutro sredi pomladi sva se na Dunaj odpeljala z vlakom. Iz Ljubljane do Maribora, iz Maribora čez Gradec in prelaz Semmering do Dunaja. Jaz prvič, Matej drugič, oba do zob oborožena z literaturo o dunajskih projektih mojstra Plečnika. Potovanje z vlakom do avstrijske prestolnice traja natanko šest ur – na glavno železniško postajo sva tako prispela ob dveh popoldne. Preberi več »