Po gorski cesti pod Veliki Klek
Pred panoramsko, ki pelje na Dobrač in alpsko, ki vodi proti Klomnocku, pred odkrivanjem italijanskih in avstrijskih Dolomitov in pred Matejevim idiličnim kolesarskim vzponom po še bolj idilični cesti do jezu Kölnbrein Speicher v dolini reke Malta na avstrijskem Koroškem… je bila cesta, ki pelje na Großglockner. Oziroma do njegovega vznožja.
Da se na ostri vrh Velikega Kleka nisva podala, je verjetno samo po sebi umevno. Pač pa sva se z najino malo zeleno strelo meter za metrom, ovinek za ovinkom spuščala vse globlje in vse višje v kraljestvo tolstih svizcev, kričečih ujed in mirno pašočih se prežvekovalcev. V kraljestvo bučečih slapov, pašnikov popolne zelene barve in odkrušenih skal, večjih od česarkoli daleč naokrog. V kraljestvo mogočne gore, snega in ledu. In – ker je bila sobota, v dolini vroče, na dva tisoč tristo devetinšestdesetih metrih nadmorske višine pa prijetno frišno – v kraljestvo urbane pločevine.
Jaz sem bila v kabrioletu s streho na off povsem zadovoljna, Matej pa zadnjih nekaj mesecev intenzivno razmišlja, da bi ovinke velikokleške ceste napadel še s kolesom. Kakopak.