Dolomiti

Ko mačke ni doma, miši plešejo, v mojem primeru pa: ko mačke ni doma, grejo miši od hiše. Moja boljša polovica je šla na morje in da mi ne bi bilo dolgčas, sva se z Rokom odločila, da narediva en krog po Dolomitih. Best driving road in tako naprej.

Bil je vikend v avgustu, nekaj dni poprej sem že rezerviral prenočišče v Söldnu na avstrijskem Tirolskem. V soboto zjutraj sva se z mojo zeleno hondo, ki jo imam tako, za talepš, odpeljala proti Avstriji. Skozi predor Karavanke in po avtocesti do Milštatskega jezera, kjer sva jo zapustila in zavila zahodno proti Lienzu. Prve Dolomite sva zagledala, ko sva čez mejni prehod Sillian zapustila Avstrijo in vstopila v Italijo. Po ovinkasti cesti (bila sva vendar v Dolomitih) sva prispela do prve postojanke – jezera Misurina. Jezero nudi naravnost pravljičen razgled, če prideš do njega s prave strani. Če se namreč postaviš na njegovo severno stran in gledaš proti jugu, se pred teboj pokaže veličasten hotel, za njim pa se dviga nič manj veličastna gorska veriga Sorapiss, ki se ravno tako veličastno zrcali v jezeru. To je, če je lepo vreme, seveda.

Pot naju je naprej peljala v samo osrčje Dolomitov, v smučarsko središče Cortina d’Ampezzo. Tam sva si privoščila kosilo in – ko se je do konca zlilo – kratek sprehod po mestnem jedru. Čez prelaz Falzarego naju je ujel dež, prehajajoč v rahel sneg, ki pa je, na srečo, le ponehal, ravno ko sva prišla do najlepšega dela – prelaza Pordoi (oz. v italijanščini se pač sliši bolj romantično – Passo Pordoi). Obdan z nazobčanimi vršaci, ki se združujejo v skupino Sella, je ena najbolj priljubljenih točk avtomobilisti in motoristi, še bolj pa med kolesarji, saj se tu vsako leto odvijata etapa Giro di Italia in maraton Maratona dles Dolomites. Čeprav sva bila tu sredi vrhunca turistične sezone, je bilo turistov na najino srečo bolj malo, tako da sva lahko brezskrbno uživala v noro lepih razgledih. Sledil je predzadnji prelaz na najini turi – prelaz Sella. Od tod sva se spustila v dolino Gardena in potem preko Bergama v Merano.

Proti Meranu se je na žalost že stemnilo, ura je bila osem zvečer in malo sva bila že utrujena, a sva imela pred seboj le še zadnji vzpon tega dne – prelaz Timmelsjoch (Passorombo po italijansko), ki preči mejo nazaj v Avstrijo, cesta pa se nato spusti naravnost v dolino Ötz. Malo pred odcepom za prelaz sem opazil tablo, da je prelaz chiuso ob devetih. Postala sva malo živčna, saj sva vedela kaj naju čaka, če je temu res tako oziroma, če nama pravočasno ne uspe priti vsaj do mitnice. Poiskal sem številko upravitelja in vprašal, če naju lahko še počakajo ter da morava nujno priti na drugo stran. To seveda ni šlo. Pripravila sva se na dolgo vožnjo do hotela. Sicer bi tja prispela čez slabo uro, zaradi spremembe poti pa se je celotna zadeva podaljšala na tri ure, saj sva šla okol rit u varžet, čez naslednji prelaz Giovo, nato na avtocesto proti severu do Innsbrucka in nazaj proti jugu do konca doline Ötz. Malo čez polnoč sva prispela v hotel. Na najino presenečenje (in veselje) sva ugotovila, da so nama sobo upgrejdal na apartma. Odlično.

Po obilnem zajtrku sva se odpravila na najvišjo asfaltirano cesto v Alpah s polnim imenom Ötztaler Gletscherstraße. Cesta je slepa ulica, saj se na višini 2860 m, potem ko se zapelješ mimo ledenika Rettenbachferner in na to skozi tunel, konča pri ledeniku Tiefenbachferner. Na obeh ledenikih je možno smučati tudi v pozno pomlad. Na parkirišču sva v ozadju že zagledala naslednjo destinacijo – kavarno 3440 na ledeniku Pitztal. Dostop do kavarne je bil na koncu sosednje doline. Spustila sva se nazaj v dolino Ötz, na poti pocrkljala ovčke in se odpeljala proti severu, obrnila proti zahodu, nato pa spet proti jugu v dolino Pitz. Ob vznožju hriba Mittelberg sva pustila avto in vstopila na vzpenjačo, ki se je ves čas po predoru vzpenjala vse do vrha, kjer je na ledeniku Pitztal urejeno smučišče. Na vrhu sva nato prestopila na gondolo, ki naju je popeljala na višino 3440 m z najvišje ležečo kavarno v Alpah. Obdana s snegom in zasneženimi vrhovi sva si privoščila torto in kavico, za kateri sva odštela veliko manj, kot bi pričakoval za tako lokacijo. Poleg kavarne se nahaja razgledna ploščad, od koder sega pogled v vse smeri in nad celotnimi Alpami. Na tej višini se je zdelo, da so celo letala na dosegu roke. Še dobro, da sva imela s seboj bundi, gojzarje in kapi, saj je bila tu zgoraj temperatura okoli 5° C in bi naju drugače pošteno premrazilo.

To je bila zadnja postojanka in bil je že čas, da se miši odpeljejo nazaj domov, vsaka do svoje mačke. Po avtocesti sva se napotila proti vzhodu, nato pa po znameniti Felbertauernstrasse do Lienza, kjer je bila v nedeljo zvečer odprta le restavracija z zlatimi loki. Bila je napolnjena z lokalno mladino, ki se je z zrihtanimi avtomobili pojala po parkirišču. Pomfri in hamburgerje sva pojedla kar na parkirišču, potem pa naju je Rok, spet poln energije, v nočni izmeni varno pripeljal do doma.

Več slik na: www.perkophotography.com

3 komentarjev na “Dolomiti”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

www.vselepoinprav.si ©2016 | Wordpress theme by Matej Perko